»Glej, metal je petarde in to res nikamor ne vodi. Človeka smo prijeli za nahrbtnik, smo ga predali organom reda in pregona... Naj procesirajo take ljudi. Olajševalna okoliščina, žal, je bil alkohol,« je svoj pogled na državljansko aretacijo predstavil eden od udeležencev, nihče drug kot novinar Ali Žerdin. Trezno dejanje, bi rekli, povsem v skladu z začrtano etiko trenutnih protestov, ki so se že na samem začetku morali soočiti z organiziranimi provokatorji in posledičnimi očitki o nasilnosti protestov kot takih ter se temu zoperstavili s kolektivno (samo)vzgojo, po kateri je vsak poskus nasilne geste zatrt v kali.
Res je – čeprav me skoraj žali, da moram to eksplicitno poudarjati –, tudi sam načelno ne maram nasilja in bi raje videl, da se ograja čudežno razblini ter da hišo strahov, ki stoji za njo, nenadoma oblije božanska svetloba prave in neokrnjene demokracije. A ko vidimo, da se stranke zdaj spet »pogovarjajo in dogovarjajo« ter nam medsebojno »konstruktivnost« prodajajo kot izpolnitev želje protestnikov, postane očitno, da je dosedanji slog protestov izčrpal svoj potencial. Bi sam želel biti nasilen? Težko. Petarde sploh ne znam prižgati, spopad s policijo je zame le salonska fantazija in če bi ograja čakala le name, bi stala večno.
A ravno zato, ker se ne znam pretepati, ravno zato, ker ob poku petarde odskočim kot zajec, ravno zato, ker mi niti na misel ne pride, da bi se ob provokatorju – če je res tako nevaren – delal junaka, se tudi v sanjah ne more zgoditi, da bi tistega, ki se ne obnaša v skladu z mojimi predstavami, predal policiji. Morda sem naiven, morda mi manjka izkušenj, morda sem le strahopetna goflja, ki se ne zaveda nevarnosti – pa vendar si upam reči, da sem s tem, ko petard nočem enoznačno obsoditi, v določeni prednosti.
V nasprotju z izkušenimi prvoborci vojne za demokratizacijo ne vem, ponavljam, ne vem, kakšni morajo biti protesti, da bodo uspešni. Še več, ne vem niti tega, kaj natanko je njihov cilj. Ne vem, kaj množica misli in kaj bi morala misliti, a ta nevednost, ta manko zgodovinskega recepta, ki ga pošteni artikulatorji vidijo v navezavi na (svoje lastne) izkušnje iz povsem drugačnih časov, ko smo imeli tako zunanjega sovražnika kot zunanje zaveznike – prav to mi omogoča videti ne enega, temveč dva simptoma sedanjih protestov.
Pošteni artikulatorji, torej tista skupina civilne družbe, ki se ni spustila v politiko, bilo pa jim je – vsaj na ravni učinkov – več kot dvajset let »aktivno vseeno«, vidijo zgolj prvi simptom, utelešen v provokatorju s petardami. Oni vedo, da je oblast premetena in si želi provokacij. Razumeli so namen tiste prve organizirane skupine nasilnežev in zdaj potrpežljivo igrajo partijo kulturnega protesta. In če naj kultura – pa naj je njen »k« velik ali majhen – premaga sprijene elite, je nujno odstraniti tiste elemente, ki bi na protest metali slabo luč. Vi niste naši, govori njihova gesta državljanske aretacije, take ljudi, kot ste vi, naj procesirajo oni, saj ste po svojem nasilnem bistvu njihovi, pa če ste v svojih razgretih mladostnih glavah še tako proti Janši. Ta en in edini simptom, so prepričani, v resnici ni notranji simptom našega upora, temveč narojeni in nekultivirani preostanek človeške narave, apolitična radikalnost, s katero naj obračuna nevtralna, povsem apolitična instanca zakona.
Kaj pa če je oblast bolj premetena? Kaj pa če je ravno zato, ker artikulatorje pozna že iz osemdesetih, natanko vedela, kakšna bo njihova reakcija na organizirane provokatorje s prvih protestov? Kaj pa če si v resnici ne želi nasilja, kaj pa če si v resnici ne želi spopada, temveč se zadovolji s kakšnim drobnim ukrepom, s kakšnim zaznamkom nasilja, s kakšno dozo solzivca in s kakšnim drobnim privatnim ekscesom policistov stran od pogleda kamer, s kakšno »uporabo prisilnih sredstev« nad kakšnim naključnim posameznikom, ki jo novinarji opazijo šele kakšen teden kasneje – in ki zato ostane zavita v večni dialog med »zgodilo se je« in »ni se zgodilo«?
Kaj če sta simptoma torej dva? Ali bolje, kaj če je (bolj kot ne simbolično) nasilje, ki razglaša, da v kultiviranih protestih nekaj manjka, dejansko simptom simptoma, torej simptom kultiviranih protestov, ki so v svojem prepričanju, da nič ne manjka (če se le vse odvija po avtoriziranem scenariju artikulatorjev), tudi sami simptom: simptom kot kompromis, kot zasilni odgovor, kot prešitje tistega, česar še ne znamo videti, s politiko možnega? In če je tako – je politika artikulatorjev še naprej lahko politika, ki vse bolj širi krog (v levo in desno), obenem pa izloča tuje elemente, ki so se v ta krog nelegitimno pritihotapili?
Morda bi bi bilo pametneje stvari obrniti in na raven politike preslikati tisto dvojno nalogo, ki jo je Franz Kafka v nekem fragmentu postavil na začetek življenja: »Zmeraj bolj krčiti svoj krog in kar naprej preverjati, ali se morda ne skrivaš kje zunaj svojega kroga.« Torej: ostriti politična stališča skupine in se izogibati še tako nedolžni kolaboraciji z oblastjo. Le takšen krog bo načeloma ostal odprt za vsakogar. Ozek in izključevalen je videti zgolj od zunaj, v njem je neskončno prostora.
V nasprotnem primeru bo hiša strahov, ki se skriva za ograjo, morda res dobila streho iz čokolade, zidove iz mlečnega kruha in okna iz sladkorja. Ne bodo je več varovali policisti v bojni opremi, a v pravljično lepi hiški bo še vedno skrita čarovnica.
