Z roko je zažugal v nebo.
»Vi ste tisti, ki svoje odgovornosti prenašate na druge. Vi ste tisti, ki samo gledate. Vam se zdi, da bi lahko bilo tudi slabše. Vi se ne ukvarjate s politiko, ne? Ampak, veste kaj? Če se vi ne ukvarjate s politiko, se politika ukvarja z vami. Vam pride v hišo. Vam z banko vzame hišo. Se vam ne zdi, da bi bilo pametno malo participirati v politiki?«
Z balkonov se je zaslišalo nelagodno hihitanje.
»Ma, vrzite se dol. Kaj imate izgubiti?«
Z balkona ni skočil nihče, Grillo pa se je obrnil k ljudem, ki so na trg prišli zaradi njega.
»Jaz vam bom povedal, kaj imate izgubiti. Vaše javne servise bodo privatizirali. Vse bodo razprodali anonimnim delniškim družbam. To je trend. Vi pa boste ostali s slabšimi storitvami, slabšo vodo, slabšo kanalizacijo, slabšimi šolami in višjimi cenami za vse.«
Na trg je prišel z avtodomom, s katerim potuje po Italiji in vodi kampanjo za svoje politično gibanje petih zvezdic. Njegov glavni slogan je »Nihče ne sme zaostati«. Sunil ga je iz programa za šolsko reformo Georgea Busha. V Trstu pa se je navduševal nad Barackom Obamo, ki toži bonitetno agencijo Standard&Poor's.
»Všeč mi je ta Obama,« je rekel množici. »Standard&Poor's hoče poslati v zapor. Bravo. Mi smo Standard&Poor's vzeli v vlado.«
Beppe Grillo na prvi pogled nima nobenih možnosti, da bi uspel v italijanski politiki. Na skromen oder pred borzo je stopil v umazanih kavbojkah in treh pomečkanih srajcah, ki jih je oblekel eno čez drugo. Neobrit obraz in razmršeni lasje, neugledni čevlji, hripav glas. Gradbeni delavci so v Trstu bolj elegantni od njega. Pa vendar je eden najbolj uspešnih politikov sedanje predvolilne kampanje. Televizijske hiše se ga izogibajo, časopisi so do njega sovražni, politiki ga zmerjajo s populistom in demagogom. Leta 1987, ko je bil še komik, so mu prepovedali nastopanje na televiziji. Takrat je bil njegova glavna tarča socialistični predsednik vlade Bettino Craxi, ki je veljal za korumpiranega politika, ki v svoje žepe tlači javni denar. Craxi je odšel na obisk na Kitajsko.
»Kitajci so vsi socialisti, ne?« se je spraševal Grillo. »Komu pa oni kradejo, če so vsi socialisti?«
Doma je iz Genove, na Siciliji pa je ta trenutek najbolj popularen politik. Tradicionalni italijanski politiki, ki so nanj gledali s posmehom, dokler ni na regionalnih volitvah prevzel oblasti v Pisi, sedaj zaskrbljeno pogledujejo proti njemu. Nelagodno je vodji leve koalicije Pieru Luigiju Bersaniju, ki so mu raziskave javnega mnenja začele kazati padanje podpore. Nervozen je Silvio Berlusconi, ki je s televizijsko ofenzivo ponovno skočil v sredino italijanskega političnega življenja. Zoprno je tudi predsedniku Napolitanu, ki je predmet njegovega posmeha. Nihče od njih pa ne zna nelagodja, ki je Italijo zajelo ob ekonomski krizi, tako dobro ubesediti kot nekdanji komercialist, ki je po naključju postal zvezda humorističnih oddaj in je postal slaven z jedko politično satiro.
Do svojih nasprotnikov v predvolilni kampanji je brezobziren.
»Ti ljudje z bronastimi obrazi gredo na televizijo in nam razlagajo, kakšne bi bile rešitve za probleme, ki so jih naredili oni. Živijo v paralelnem svetu velikih avtomobilov s policijskim spremstvom. Pošljimo jih vse domov.«
Nekdo iz publike zakriči, da je to populizem.
»Populizem? Ja. Ja. Populizem.«
Obrne se k publiki in jo prosi, naj skupaj z njim zakričijo populist.
»Ena, dva, tri. Populiiist.«
»O meni pišejo laži. Repubblica je napisala, da sem Al Kaidi naročil, naj bombardira parlament. Deset tisoč ljudi mi je telefoniralo, da ja, bombardirajmo parlament. Dajmo! Mogoče nam bo pa to pot uspelo! Pišejo, da sem homofob, da sovražim ženske, da sem fašist in demagog. In potem temu rečejo informacija.«
Interpelira velekapitalista De Bendettija, ki je lastnik založniške hiše. »Nekaj bi te rad vprašal. Koliko denarja si imel, ko si kupil Olivetti? In koliko ga imaš sedaj, ko je propadla? Ti velikani investicij so pokopali naše gospodarstvo.«
Berlusconija odpravi s šalo. Berlusconi je rekel, da novicam sledi na gogolu. »Gogolj je napisal Mrtve duše,« se je norčeval Grillo in dodal, da je to zgodovina italijanskih politikov zadnjih dvajset let.
»Zdaj bodo volitve,« je pozval Tržačane. »Spet bomo gledali iste obraze, ki posojajo svoja imena za navidezne stranke. Porinili so nas ene proti drugim, tako da smo pozabili na solidarnost. Zaposlene proti brezposelnim, Italijane proti priseljencem, upokojence proti mladim. Dovolj je bilo. Iz obupa moramo preskočiti v strah. Ampak strah mora biti koga drugega.«
Kot nekdanji računovodja je doma v jeziku ekonomije in politike. Našteva točke iz svojega programa. Državljanski dohodek za vse. Vrnitev denarja, ki ga je varčevalna politika odvzela šolstvu in zdravstvu. Ukinitev davka na prvo domovanje. Spodbujanje malega in srednjega gospodarstva. Ukinitev javnega financiranja strank. Od političnih strank neodvisna javna televizija. Omejitev političnih funkcij na dva mandata.
»Kje bomo vzeli denar?« se je retorično obrnil na poslušalce. »Denarja je zadosti. Šel sem pogledat v kraljestvo denarja. Kupil sem dve delnici banke Monte dei Paschi, ki je propadla, in sem šel na skupščino delničarjev. Leta 1995 je bila banka vredna dvajset milijard evrov. Zdaj je vredna dve milijardi in strmoglavlja. Zakaj? Zato ker so zapravili premoženje, ki ni bilo njihovo. Banka je bila lastnica palač, posestev, drugih bank. Neskončno bogastvo. Kaj so naredili? Politiki so vzeli vse to bogastvo, ga postavili na prosti trg, prodali in zapravili. Uničili so premoženje milijonov ljudi in se okoristili. Tam je denar. Nacionalizirajmo banke.«
Pred tem pa hoče izpolnitev nekaterih pogojev. Preiskovalna komisija, ki naj preišče celotno politično vodstvo od leta 1995 do danes. Preiskavo Narodne banke, ki bi morala nadzorovati transakcije.
»Naj vrnejo denar. Kjerkoli že je.«
Tehnični predsednik vlade Monti je za Grilla v istem košu. »Ste videli tega, ki je prišel iz nemških bank in sedaj vodi državo? Slika se z otroki. Monti je kot oče Merrill iz filma Izganjalec hudiča. Kaj je naredil? V enem letu so se vsi ekonomski parametri poslabšali. Imamo najvišje davke, najvišjo ceno dela, najvišjo brezposelnost po Španiji, družbeni produkt je izgubil tri odstotne točke. Mala in srednja podjetja so odpustila 650.000 ljudi. In zdaj nam govori o rasti? O rasti?«
Grillo ima ideje za rešitev italijanske družbe. Pragmatične tržaške trgovce je zanimalo, kje bo dobil denar.
»Začnimo na vrhu,« je bil njegov odgovor. »Ni nam treba začeti na dnu kot običajno. Ni treba jemati denarja brezposelnim, revnim, upokojenim, bolnim. Država gre vedno po denar tja, kjer ga ni. To je sramotno. Nočem živeti v državi, ki si privošči takšno obnašanje. Začnimo s tremi milijardami denarja za predvolilne kampanje političnih strank. Kje bomo dobili denar? Tam, kjer je. Ukinimo politične penzije po 35 mesecih dela. Vzemimo politikom službene avtomobile in policijsko spremstvo. Funkcionarji naj živijo kot normalni ljudje. Prepovejmo dvojne, dvakrat plačane funkcije. Ukinimo fevde. Odpravimo regionalne vlade. Enajst milijard evrov. Štiri porabimo za premestitve uslužbencev, ostane jih sedem. Odpravimo občine z manj kot pet tisoč prebivalci. Odpravimo absurde.«
Skoraj dve uri je grmel v mrzlo tržaško noč. Pihal je veter, on pa je razlastninil politike in njihovo premoženje razdelil vrtcem. Spotoma je zdesetkal birokracijo, preuredil železniški promet, izstopil iz evra, uvedel neposredne volitve v parlament in pregledal premoženje celotnega političnega razreda.
Gospo, ki ga je skoraj dve uri poslušala in se prestopala na mrazu, sem vprašal, če jo je prepričal.
»Ma, ne vem,« je rekla. »Dvakrat sem glasovala za Berlusconija, zdaj pa poslušam iste stvari kot zadnjih deset let. Bersani je tudi star. Grillo zveni prav, ampak tudi strašno, ne? Zdaj se nagibam k njemu.«
Beppe Grillo se je postavil med levico in desnico in ustvarja nov politični prostor. Berlusconiju in Bersaniju lahko prepreči, da sama sestavita vlado. Monti nima možnosti. Grillova politična govorica lahko čez dva tedna postane jezik italijanske vlade.
