Članek so najprej objavili v reviji inštituta Smithsonian, v njem pa razkrili, da se je družina znašla v osami zahvaljujoč odločitvi, ki so jo sprejeli že davnega 17. stoletja. Takrat predniki niso želeli sprejeti reforme fundamentalistične pravoslavne sekte, zaradi česar so jih preganjali. V tajgo so jih nazadnje konec leta 1936 nagnali boljševiki, pred tem pa ubili glavo družine – brata Karpe Likova, ki je z ženo in dvema otrokoma uspel pobegniti.
Niso mogli verjeti, da je človek stopil na Luno
Globoko v tajgi se je družina povečala za še dva člana, nobeden od otrok pa večji del svojega življenja ni imel stika z nikomer drugim kot z družinskimi člani. Še več – o svetu so vedeli le to, kar so jim povedali starši, pisati in brati pa so se naučili s pomočjo Svetega pisma in molitvenika. Po poročanju raziskovalcev je šesterica, ko so jo našli, govorila v starinskem in težko razumljivem narečju.
Zanimivo je tudi, da se je v času njihove osame odvila tudi druga svetovna vojna, družina pa se ni kaj pretirano začudila, da je do tega prišlo. Bolj jih je vznemirjalo dejstvo, da je človek stopil na Luno (tega kar nekaj časa niso mogli sprejeti), a se je Karpo sčasoma sprijaznil, da človek v nebo pošilja »reči, podobne zvezdam«.
Večino časa so stradali
Družina je v divjini stradala, neprestano je bila na robu preživetja. A ko so jim raziskovalci prinesli živež, so vzeli samo sol. Povečini so se prehranjevali s krompirjem, travo in korenjem, pitne vode pa so imeli v izobilju.
»Neprestano smo bili lačni. Vsako leto smo imeli sestanek, na katerem smo se odločili, ali bomo pojedli vse, kar bomo našli, ali pa bomo kaj pustili in posadili za prihodnje leto,« je pojasnila Agafia, edina še vedno živeča članica družine, ki je zadnjega od svojih sorodnikov pokopala že leta 1988.
