Ne potrebujemo tehnične, temveč ekspertno vlado

V tujini ocenjujejo, da se ne znamo dogovoriti o lastnem razvojnem konceptu in da ne vemo, kaj hočemo in kam gremo. Razni dodatki, kot so poročila različnih institucij in protesti, samo še dodajajo kompleksnost k problemu. Evropo in tujino Slovenija žal zanima le kot potencialna točka nestabilnosti, z našim občim razvojem in blaginjo pa si nihče pretirano ne beli glave.

Glavni izziv je, da moramo postati bogati, preden se bomo postarali. Čeprav je logika preprosta, pravih razmerij ne razumemo. Delež vzdrževanega prebivalstva v primerjavi z aktivnim prebivalstvom je izjemno neugoden in znaša 1:1, prihodnost ga bo le še poslabšala. S pokojninskimi reformami bomo razmerja sicer blažili, vendar bo na koncu ključnega pomena, kako bogata in konkurenčna družba bomo. Če bomo hoteli sami sebe vzdrževati po standardih, ki smo smo jih vajeni, bomo morali dvigniti razvojno raven. Na primer, dodano vrednost na zaposlenega, ki danes v povprečju znaša nekaj manj kot 38.000 evrov, bomo morali podvojiti v naslednjih petih do desetih letih. Danes imamo približno 120.000 brezposelnih. Cilj v tem obdobju je odpreti od 80.000 do 100.000 delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Zelo pomembno bo zvišati produktivnost in obenem ustvariti nova delovna mesta. Samo povečanje produktivnosti v današnjem korporativnem sektorju bo le še povečalo brezposelnost. Slovenska podjetja so danes v večini primerov manj konkurenčna od primerljivih podjetij v tujini. Da ne bom krivičen, obstajajo tudi izjeme, kot je na primer Krka. Po drugi strani imamo premajhen delež malih in srednje velikih podjetij. Ker smo Slovenci po naravi premalo naklonjeni tveganju, bo treba ljudi spodbuditi, da se lotijo sprememb. Ti cilji ter z njimi povezane spremembe in reforme – v prvi vrsti javnofinančna, dvig konkurenčnosti, pokojninska in zdravstvena, trg dela, državna uprava – bodo pripeljali do novega družbenega dogovora.

In tako pridemo do volitev. Toda, koga lahko pričakujemo v parlamentu po morebitnih izrednih volitvah?

Da. Če bi imeli politiki resen namen karkoli storiti, bi lahko že zdaj sedli in sklenili dogovor o ključnih razvojnih točkah. Kratkoročno so to znižanje proračunskega primanjkljaja in ukrepi za spodbuditev rasti. Ne potrebujemo tehnične, temveč ekspertno vlado, ki bo izhajala ne toliko iz političnih kot predvsem ekonomskih in socialnih usmeritev.

Solidarnost je za Slovence in Evropejce izjemno pomembna, recimo ji kulturna kategorija. Govorimo o medgeneracijski solidarnosti, varstvu pravic zaposlenih in njihovem varstvu v primeru brezposelnosti, javnem šolstvu, zdravstvu in še bi lahko našteval. Gre za to, da veljajo visoki standardi pri skrbi za vsakega posameznika v družbi. Rešitev ni enostavna, ni pa niti tako zapletena, kot se morda zdi na prvi pogled, absolutno pa zahteva dialog.

Seveda. Če bodo znali aktualni politiki preskočiti svojo senco in se dogovoriti o ključnih razvojnih točkah, bodo imenovali ekspertno skupino, ki bo reforme izpeljala v dveh, treh letih. Druge poti ne vidim.

V primeru, da bomo šli ponovno na volitve, bomo po stari slovenski tradiciji dobili parlament, ki ne bo mogel ne levo ne desno. In če ne zdaj, se bodo politiki morali dogovoriti takrat.

Treba je dati jasen signal, da obstajajo možnosti za spremembe. Pri upravljanju sprememb je treba narediti nekaj nujnih korakov. Najprej mora obstajati zavedanje o urgentnosti sedanje situacije in strinjanje o tem. Tu, verjamem, že imamo širše soglasje. Za uveljavitev sprememb pa nujno potrebujemo voditeljstvo, ki bo ponudilo vizijo in okoli katere se bo oblikovala koalicija za spremembe. Ne govorim o politični koaliciji. Politiki sicer morajo biti njen sestavni del, vendar je enako pomembna udeležba gospodarstva, socialnih partnerjev – sindikatov, civilne družbe, znanosti… Da bodo ljudje verjeli, da prihaja do sprememb, se bodo morali določeni rezultati, na primer dvig zaposlenosti, pojaviti relativno hitro.

Ne želim izpostavljati nobenega imena. Naj navedem zgolj primer iz športa. Rokometni trener Boris Denič je bil večni pomočnik, nikoli tako dober, da bi postal selektor. Rokometna reprezentanca je pogosto dosegala slabe rezultate. Stvari so prišle tako daleč, da nihče več ni bil pripravljen prevzeti vodenja reprezentance. Na koncu so kot izhod v sili Deniča imenovali za vršilca dolžnosti. Do rezultatov prihaja, na svetovnem prvenstvu se še nikoli nismo uvrstili tako visoko. Skušam povedati, da smo Slovenci včasih zelo ekskluzivni. Veliko sposobnih morda nikoli ne dobi prave priložnosti, nekateri izbrani pa so lahko vedno znova »zraven«, čeprav nikoli ne pokažejo kakšnih posebnih rezultatov. To se nam ne dogaja samo v politiki in »državnem gospodarstvu«, ampak na vseh ravneh življenja. V bistvu se bojimo konkurence. Toda z njo se moramo soočiti. Če se bodo politiki znali umakniti in narediti prostor za spremembe, bodo državi naredili največjo korist!

Imeli bomo predčasne volitve in dobili novo vlado, ki se bo ukvarjala s popolnoma enakimi problemi kot zdajšnja. Izgubili bomo leto ali dve, dolg in brezposelnost pa bosta naraščala.

Deloma zanesljivo. Odzivi na krizo so prepočasni. Roko na srce, v nekaterih delih pa gospodarstvo pred krizo ni bilo tako konkurenčno, kot smo mislili, da je. Čeprav so bili pogoji za rast v tistih časih enostavni, smo pri nekaterih kazalcih, kot sta produktivnost in dobičkonosnost, zaostajali.

Koncept Slovenskega državnega holdinga (SDH) kot sklada za konkurenčnost ni napačen. Slovenska podjetja so prešibka, zato se morajo prestrukturirati. Dodatni problem predstavlja prezadolženost. Pri tem lahko SDH in slaba banka pomagata. Toda načrtovana uvedba slabe banke in SDH mora biti izpeljana transparentno in profesionalno. Če pa bo prevladal trend zadnjih desetih let, mislim predvsem neučinkovito korporativno upravljanje, ustanovitev obeh institucij ne bo dosegla želenih ciljev.

Privatizacijo bo delno narekovala potreba po zniževanju javnofinančnega primanjkljaja, ne pa potreba po privatizaciji samih podjetij. V primeru, da podjetje dobro posluje, ni nikakršne potrebe, da se ga privatizira. V Sloveniji privatizirati podjetje pomeni to, da se ga proda tujcem. Četudi imajo denar, domačini niso zaželeni kupci.

Takšnih podjetij ni. Zame obstaja le dobro ali slabo podjetje. Če bi vsa podjetja v zadnjih petih letih dobro delovala, danes ne bi bilo potrebe, da se prodajajo.

Gospodarsko rast lahko financiramo s kombinacijo kapitala iz tujih naložb, sprostitve domačega varčevanja v investicije in tudi z zadolževanjem. Ne govorim, da je treba podjetja takoj prodati. Če bo SDH zaživel, bi bilo treba podjetja prestrukturirati in nato selektivno prodati. Tehnično gledano javni dolg ni problem, če se bo trend naraščanja zadolženosti nadaljeval, pa to lahko postane resna težava. Problem slovenskega javnega dolga je predvsem, da se je v zadnjih nekaj letih več kot podvojil.

Slabo banko vidim kot instrument. Z zamenjavo slabih naložb za obveznice z državnim jamstvom bodo lahko banke izboljšale svoje bilance. Toda upravljanje slabih terjatev ne bi prenašal na slabo banko, temveč bi jih prepustil bankam, naj jih same rešijo. Glede na ugodnost rešitve pa bi jih nato stimuliral, na primer s pribitkom ugodnosti na financiranje.

Banke imajo že vzpostavljene službe za reševanje slabih terjatev. Pri tem bi bilo treba določiti jasne personalne razmejitve, da bankirji, ki so banke pripeljali v situacijo, v kateri se nahajajo, ne bi smeli biti vključeni v njihovo reševanje. Nova centralna administracija v organizaciji slabe banke ne bo rešila nastalih težav tako, kot bi jih lahko banke. Preden se bo novi aparat seznanil s podrobnostmi nastalih problemov, bo minilo leto ali več. Smiselno pa bi bilo, da bi se slabe naložbe bank reševale skupaj s SDH. Če obstaja interes bank, bi se naložbe bank, denimo v večjih podjetjih, lahko premestile na SDH, se konsolidirale in po potrebi prestrukturirale ali prodale.

V Nemčiji slabe banke ne poznajo kot pravno osebo, temveč kot instrument oziroma pomoč pri reševanju bilanc bank.

V Avstriji je država na primer kar nekajkrat dokapitalizirala Hypo Bank. Po prvem ukrepu izboljšanja aktive bank bodo potrebne tudi dokapitalizacije. Realno gledano bo v teh bankah država še kar nekaj časa lastnik, saj bo težko najti investitorje, da bi jih kupili. Tovrstni poskusi z NLB so se v preteklosti izjalovili. To verjetno pomeni, da bo država banke v prihodnosti dokapitalizirala. Ključno je, da bo država te banke upravljala kakovostno in da bodo prinašale ustrezne donose. V nasprotnem primeru se bodo banke čez dvajset let ponovno znašle v sanacijskih procesih.

Slovenci v dvajsetih letih nismo razčistili vprašanja lastnine. Ker smo bili vzgojeni v duhu, da nas je tuji kapital skozi zgodovino grdo izkoriščal, imamo do njega zadržek. Smo egalitarna družba in bogatih posameznikov v svoji sredini ne prenašamo. Država pa ni vzpostavila sistema kakovostnega upravljanja državnih podjetij. Pogosto je slišati, da država ni dober lastnik podjetij. Kdo pa je potem dober lastnik? Bomo prihodnji razvoj gradili na zadružništvu in obrti? Verjetno to ne bo prevladujoč koncept.

V času poceni denarja pred krizo je prišlo do drugega vala privatizacije, ki sta ga na eni strani kriza in na drugi strani odpor politike, pa tudi javnosti, zaustavila. Vodstva podjetij niso delovala v smeri razvoja podjetij, temveč v smeri njihovega lastninjenja. In zato smo v zadnjih letih izgubili pomemben razvojni impulz.

Ne veliko. Pozabimo na velike tuje proizvodne tovarne, kot jih imajo na Madžarskem, Češkem in Slovaškem. To so tovarne, v katerih delavci delajo za 300, 400 evrov. Naša delovna sila je predraga. Zato bi morali privabiti investicije z visoko dodano vrednostjo. Primer v Sloveniji sta proizvodnja vgradnih delov za avtomobilsko industrijo, ki temelji na razvoju, ter farmacevtska industrija.

Težko komentiram, ker ne poznam konkretnega primera. Imamo pa kar nekaj vgrajenih težav, na primer obremenjenost dela. Treba je omeniti, da se v Sloveniji ne dela osem ur, temveč sedem ur in pol. Naša delovna sila je iz naslova davkov in prispevkov med najbolj obremenjenimi v Evropi. Direktorska neto plača v Sloveniji je pri enakem bruto znesku kot v Nemčiji ali Avstriji za 30 odstotkov nižja. Še najbolj paradoksalno je, da je delavec v Sloveniji za enako pridnost in pri enaki bruto plači v primerjavi z nemškim ali avstrijskim plačan slabše. Samo spomnimo se travm naših migrantskih delavcev v Avstriji pred leti. To lahko pomeni resno oviro za investicije, prav tako težko stimuliramo strokovnjake, da pridejo iz tujine delat v Slovenijo. V bistvu smo sedaj soočeni z velikim odlivom izobraženih Slovencev v tujino.

Pri privabljanju tujih investicij so na eni strani potrebni ustrezni pogoji, kot so ugodno davčno okolje, nizka obremenjenost delovne sile, fleksibilna delovna zakonodaja, učinkovitost državne administracije. Slabi tovrstni pogoji predstavljajo veliko oviro. Ureditev teh vprašanj pa tudi še ne bo zadostovala. Glavni motiv za tuje investicije je velikost domačega trga, ki ga mi objektivno nimamo. To pomeni, da moramo pripraviti strategijo, na podlagi katere bomo privabljali tuje naložbe. Edina osnova je konkurenčno okolje in usposobljenost delovne sile.

To je že dober ukrep, vendar zaradi njega ne bomo pritegnili več tujih vlaganj, sploh ne takšnih, ki bi ustvarjala nova delovna mesta. Tuji investitor lahko kupi Telekom Slovenije ali Mercator, kar bo zabeleženo kot neposredna tuja naložba, vendar si moramo prizadevati tudi za odpiranje novih delovnih mest.

Za državo je to eden ključnih ukrepov na poti v okrevanje in ustvarjanje delovnih mest. Pri nas je problem, da imamo preveč razpršeno razdeljevanje sredstev, druga težava pa je, da ne merimo učinkov podeljenih sredstev. Podobno je bilo, ko smo pri A.T. Kearneyju pripravili strategijo razvoja netehnoloških inovacij za državno agencijo TIA. Sodelovali smo s konzorcijem domačih svetovalnih podjetij in privabili k sodelovanju številna podjetja, bili za opravljeno delo pohvaljeni, vendar pa je študija na koncu ostala v predalu.

Poznamo celo vrsto preizkušenih poti za spodbujanje podjetništva in odpiranje delovnih mest. Ni treba odkrivati tople vode, poglejmo tuje primere. Pri nekaterih sem imel tudi sam priložnost sodelovati.

Iti se industrijsko politiko v smislu »vlagajmo samo v eno ali nekaj panog« je nevarno. Svet se namreč hitro spreminja, država z napačno industrijsko politiko pa lahko zato razvojno obtiči. Danes vemo, kam gredo glavni investicijski tokovi, v life sciences (znanosti o življenju), nanotehnologijo, tehnološke panoge in v informatiko. Primerjava globalnih in vzhodnoevropskih – tudi slovenskih – podjetij kaže, da je pri slednjih bistveno premajhen delež tistih, katerih ponudba vrednosti temelji na znanju.

Na Sloveniji je, da ustvari pogoje, ki bodo omogočili zadostno mero fleksibilnosti podjetij, tako da bodo lahko sledila razvojnim tokovom. Fokus mora preiti na razvoj ljudi in spodbujanje razvojnih produktov, s čimer bo postala jasna smer, v katero se je treba usmeriti. Podjetja bodo že našla svojo pot.

Preveč se osredotočamo na stroškovno plat in premalo na dohodkovno plat. Moramo vedeti, da ima dodana vrednost v števcu dve plati, dohodkovno in stroškovno. Dodane vrednosti ne bomo povečevali s krčenjem stroškov, temveč le s sledenjem trendov prihodnosti in razvoja potrošnika. Enako pomemben je tudi imenovalec, kako usposobljeni so zaposleni in s kako modernimi sredstvi delajo. Ni čudežne formule, katero podjetje bo uspešno na dolgi rok in katero ne bo. Razlika je izključno v tem, ali ima podjetje dober menedžment ali ne.

Z jasno razčiščenimi strategijami in koncepti. Naj si vzamejo čas za razmislek in umestijo strategije v oprijemljive poslovne načrte. Tako bodo brez težav prišla do denarja. Za dobre projekte se denar vedno najde.

Vlada na ta način polni proračun, kjerkoli je pač možno. Dolgoročna strategija pri tem ne obstaja, zato bi moral nov družbeni dogovor obsegati tudi višino davkov in prispevkov. To pomeni, da bi ustrezne prilive lahko dosegali le z zviševanjem BDP.

Problem EU je, da je delež javnih izdatkov v BDP zrasel nad 50 odstotkov. V času krize je delež javnih izdatkov namreč naraščal hitreje kot BDP. V EU je delež javnih izdatkov v BDP, če ga primerjamo z ZDA, višji za devet odstotnih točk, v primerjavi s Kitajsko pa kar za 20 odstotnih točk. Zaradi prenizke produktivnosti EU bo ta problem, kot tudi problem javnega zadolževanja, treba razrešiti.

Eni so, drugi ne, odvisno od vsakega posameznika. Naša raziskava v Sloveniji, ki smo jo opravili skupaj z združenjem nadzornikov, je pokazala, da imajo slovenski člani uprav v primerjavi z njihovimi tujimi kolegi manj let delovnih izkušenj in absolutno pomanjkanje mednarodnih izkušenj. Ta podatek nakazuje, da se uprave pri nas prehitro menjajo in da v podjetjih nimamo razvitega načrtnega vzgajanja bodočih članov uprav. To pa se na koncu vedno pozna pri rezultatih podjetij. Naša globalna raziskava je pokazala, da so najuspešnejša tista podjetja, ki sama gradijo vodstvene kadre. To tudi kaže, da nimamo dovolj učinkovitega upravljanja podjetij niti na državni ravni niti v delu privatnega sektorja – preveč je zunanjih vplivov, kar pomeni, da za določen položaj v gospodarstvu ni mogoče izbrati vedno najboljšega kandidata. Prav to pa je za poslovanje podjetij ključno, saj bo dober menedžement vselej pripravil dobro strategijo in okoli sebe zbral dobre kadre. Poleg zdravega notranjega okolja sta seveda pomembna tudi odnos do potrošnikov in spremljanje njihovih potreb.

V svetu se pojavljajo novi potrošniki. Prebivalstvo se stara, zato so vse bolj številčni starejši potrošniki s svojimi specifičnimi potrebami, medtem ko se v razvijajočem se svetu na noge postavlja novi srednji sloj. Ta troši izredno veliko, in to s primarnimi nakupi – prvi avto, prvi pralni stroj…

Spreminja se tudi povpraševanje, saj potrošniki vsak dan nastopajo v različnih segmentih. Na počitnice letijo z nizkocenovniki, službeno potujejo v ekonomskem razredu, čez dan skočijo v restavracijo s hitro prehrano, zvečer pa v opero. Podjetja morajo to razumeti, uspešna pa so tista, ki to najbolje izkoriščajo. Lep primer tega je Apple.

Po dvajsetih letih tranzicije ne more biti nobenega izgovora več za slabo vodenje države ali na primer posameznih podjetij. Slovenija je del razvitega sveta in mora začeti delovati temu primerno, zrelo. Treba je določiti cilje, ki nas bodo povezovali in združevali. Enostavno je podpreti 80.000 novih delovnih mest, zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja in dolga ter dvig življenjskega standarda. S tem, da morajo študentje hitreje študirati, se verjetno strinjajo vsi, razen kakega študenta, ki mu študij ne gre od rok. Enako je v športu in drugod, tudi v povezovanju.