»Plešem že od svojega petnajstega leta,« nam pove gospod Dolfe, ki se pri svojih 79 pomladih suče po parketu kot kakšen mladec. »Takrat sem začel hoditi na plesne vaje in se tako navdušil, da sem ves svoj prosti čas preživel tam.« Hudomušno pripombo, da je šlo gotovo za premišljeno taktiko, s katero je lovil dekleta, presliši in nadaljuje: »Potem sem se poročil in za kakšnih dvajset let nehal, ker moja tedanja soproga ni marala plesa. No, potem sem pa našel drugo, ki je navdušena plesalka,« pomežikne ženi Majdi.
Plešeta redno, kar pomeni večkrat na teden. Sta tudi člana Ljubljanskega plesnega društva, a pravita, da kolegov od tam na plesnih večerih pravzaprav ne srečujeta. »Na takšnih dogodkih vedno gledamo iste obraze,« pripomni Majda, ki je nad grajskim ambientom sicer navdušena. »Tovrstnih dogodkov je v Ljubljani in njeni okolici namreč še nekaj, a je tale gotovo najbolj na nivoju. Tudi obiskovalci kar obvladajo plesne korake,« zadovoljno prikima med opazovanjem kakšnih 50 parov, ki se vrtijo po podiju.
Ne elitizem, temveč družabnost
Za večer standardnih in latinskoameriških plesov v prostorni dvorani s pogledom na grajsko dvorišče je treba odšteti devet evrov, kar pravzaprav ni veliko. »Z vstopnino ne želimo omejevati vstopa. Gre za dogodke, ki so namenjeni vsem. Da ne gre za neki elitizem, navsezadnje priča dresscode obiskovalcev – videti je vse, od razkošnih oblek do kavbojk,« pove predstavnica zavoda Ljubljanski grad Janja Rozman Raubar, kjer večere organizirajo v sodelovanju s plesnim društvom Evergreen. Za ta korak so se odločili, ker se jim je preprosto zdelo, da bi takšen večer smiselno dopolnil repertoar dogodkov na gradu. »Konec koncev je plesni večer nekaj, kar se čudovito poda v to okolje, a ga doslej v vsej zgodovini gradu ni bilo.«
Od strani dogajanje kritično opazuje tudi Jakob Kapus, dolgoletni plesalec in koreograf, ki obisk in klientelo pozitivno ocenjuje, pogreša le mlajšo generacijo. »Tukaj so večinoma ljudje v zrelih letih, ki se pravzaprav nimajo kje zabavati. Če si želijo iti zvečer nekam ven, lahko izbirajo med klubi in bari, kjer žurajo sami najstniki, ter restavracijami, kamor gredo pač lahko le na večerjo. Alternative ni.« Slovenci sicer zelo radi plešemo, a marsikdo iz srednje generacije zaradi tedanjega načina življenja v mladosti ni povsem izživel želje po plesu. Ravno zato podobni dogodki vznikajo po vsej državi, ne le v prestolnici.
»Trenutno so plesna srečanja zelo priljubljena, a sprašujem se, kaj bo čez čas, ko ta generacija ne bo več plesala. Glede na to, da se mladi danes povsem drugače zabavajo, bo navdušenje nad takšnimi dogodki zelo verjetno uplahnilo,« je prepričan Kapus. »Mladim se danes zdijo standardni in latinskoameriški plesi trapasti, na plesalce gledajo kot na neke 'napudrance'. V Ljubljani gredo tako raje v neki klub plesat na mednarodne pop pesmi, na podeželju pa še raje ob turbofolku skačejo po mizah v kakem baru.«
»Pomembno je ujeti ritem!«
A obstajajo izjeme. Med plesnimi pari smo opazili tudi kakšne tri iz mlajše generacije. Manca in Andrej iz okolice Ljubljane sta v svojih poznih dvajsetih letih navdušena udeleženca plesnih večerov. »Pleševa že tri leta in v tem res uživava. Ples je pravzaprav še dodatno poglobil najino ljubezen. Gre namreč za delo dveh ljudi, ki se sicer vsak posebej trudita, a šele v paru dobita smisel,« pripovedujeta nekoliko zasanjano. Čeprav hodita na vse mogoče žure (»Razen na veselice, tja pa res ne!«), sta ves čas na preži za tovrstnimi dogodki, ki pa jih je po njunem mnenju odločno premalo. »Ko bo tega več, bo tudi mladih plesalcev več,« sta prepričana.
Da je mladih plesnih navdušencev ta večer res malo, priznava tudi predsednica društva Evergreen Blaženka Škorc, a je to ne skrbi. »Mladi se trenutno bolj navdušujejo nad salso, standardni plesi jih pritegnejo nekoliko manj. A pomembno je, da imamo zaledje. Ko se znorijo na salsi, bodo prišli sem,« se nasmehne. Z obiskom so sicer zadovoljni. Kaj pa s plesnim znanjem obiskovalcev? »Vsi smo se rodili brez plesnega znanja, nato smo se plesa eni naučili bolj, drugi manj. Nisem tukaj, da bi sodila. Je pa res, da se z vajami čisto vsak lahko še izboljša.«
A za to je pomembno veliko discipline in potrpežljivosti. Tudi Majda in Dolfe ves čas izpopolnjujeta svoje znanje. »Pride tako, da pozabiš korake in se zaletavaš in si hodiš po prstih. Zato vsake toliko obiščeva kakšen tečaj,« pove Majda. »No, saj figure niti niso tako pomembne. Pomembno je, da ujameš ritem. Jaz sem posebej občutljiv na to, rad bi dosegel popolnost. Zato sem včasih žalosten, ker moji soplesalki to ni tako pomembno,« potoži Dolfe.
Na koncu pa se vendarle vsi strinjamo, da je od tega, kako kdo pleše, bolj pomembno to, da sploh pleše, saj se s tem uči discipline, potrpežljivosti, medsebojnega spoštovanja, vzdržuje pa tudi fizično kondicijo in dobro počutje. Hm, to bi koristilo tudi politikom, pripomnimo. Zakaj pa nobenega ni? »Očitno ne znajo plesati,« nekoliko hudomušno pripomni Škorčeva.
