Kot človek, ki je preživel raka v zadnjem stadiju, je bil namreč vajen trpljenja, brez česar na Touru ni mogoče zmagovati. Zgolj na makarone in vodo pač tritedenske dirke z vsema prostima dnevoma in (vsaj) 3200 kilometri ni mogoče prevoziti, kaj šele biti najhitrejši. »Vedno je obstajal,« je na temo dopinga na Touru dejal poročevalec Pierre Chany, ki je dirko spremljal 49-krat pred smrtjo v letu 1996. Uporabo amfetaminov in sredstev, ki širijo žile, so beležili že v 60. letih prejšnjega stoletja, nato so bili aktualni steroidi in v 90. letih uporaba EPO, ki poveča število rdečih krvničk, ki oskrbujejo telo s kisikom. In nanj je prisegal tudi Armstrong. In še kopica bolj ali manj znanih drugih vrhunskih kolesarjev.
Njegova krivda je nesporna, čeprav se zdi naravnost neverjetno, da ga na več kot 250 dopinških pregledih niso nikoli ujeli, je pa veliko bolj sporen odgovor na vprašanje, ali je kolesarjenje na najvišji ravni brez takšne ali drugačne pomoči manj dovoljenih ali nedovoljenih substanc sploh mogoče, pa čeprav postaja iz leta v leto čistejše. Odgovor ni toliko pomemben zaradi trenutno najboljših profesionalcev, temveč mladih kolesarjev, ki bodo kmalu postavljeni pred vprašanje, koliko tvegati, da bi nekoč postali najboljši. Ne tvegati tega, da jih bodo nekoč morebiti ujeli in postavili na sramotilni steber, temveč tvegati svoje zdravje in svoje življenje.
Armstrong je najpomembnejšo tekmo svojega življenja, boj z zahrbtno boleznijo, dobil, da je dober človek, pa mu bodo večno hvaležni tisoči, ki jim je pomagal prek fundacije Livestrong za boj proti raku. Tudi zavoljo tega ponoči lahko spi, pa čeprav so mu vzeli vse, kar je na kolesu dosegel...
