EPK je tik pred zaključkom, a kaže, da kriznega stanja še ni konec. Bo sploh mogoče uspešno zaključiti projekt?
Zaključevanje projekta pomeni tudi evalvacije, pospravljanje stvari na svoje mesto, zaznavanje učinkov in njihovo vpletanje v dolgoročen razvoj kulture v mestu in regiji. Če ne bo ustrezne podpore za to, se ta del ne bo izvedel in to seveda pomeni predčasni zaključek projekta. Po drugi strani pa je poslanstvo zavoda, da izpelje ta projekt v najboljši možni meri glede na dano situacijo. Kriza je stalna spremljevalka tega projekta že vse od leta 2007 in na srečo so se stvari obrnile v prid te res pozitivne zgodbe.
Kaj pa ste zaznali kot najhujšo krizo pri vodenju tega projekta?
Finančna kriza je eno, drugo pa je, po zelo dolgem obotavljanju, izbor najbolj nesmotrne oblike organizacije za izvedbo tega projekta, to je javnega zavoda. Takšna institucija je zelo ukalupljena, zelo omejena. Noben EPK nima javnega zavoda, saj izvaja projekt le za omejen čas. V drugih EPK v povprečju začnejo delati na projektu z institucijo ustanovljeno pet let prej, pri nas pa leto dni pred začetkom projekta nismo imeli niti konsolidirane strukture. Mnogo kadrovskih menjav v vodstvu in drugih organih zavoda je v tem kratkem času priprave projekta izrazito destabiliziralo razmere in onemogočalo učinkovito delo. Seveda pa je bila negotovost na polju financiranja prisotna kot stalna senca nad projektom.
Zaključevanje projekta pomeni tudi polaganje računov. Vas je tega kaj strah?
V zavodu smo vzpostavili do sedaj neobičajne mehanizme notranjega nadzora. Še več, v letu 2011 sem povabila na obisk protikorupcijsko komisijo, saj smo želeli postaviti neke nove modele funkcioniranja in transparentnosti. Na osnovi teh pogovorov smo vzpostavili dodatne procedure, tudi podlage za izogibanje navzkrižja interesov. Če je kdo pričakoval, da se bo stvari delalo po domače, se je uštel. Že od vsega začetka sem poudarjala, da je ključno transparentno delovanje. Nenazadnje EPK ni projekt peščice ampak smo ga delali za meščane, delala ga je množica koproducentov in več mest, obenem pa gre za izjemno izpostavljen evropski projekt. Seveda me ni strah. Računi se polagajo ves čas, že od kandidature naprej je projekt pod drobnogledom javnosti.
Račune bo tudi treba plačati. Imate velik dolg do koproducentov in ustvarja se vtis, da ti zadnjo tretjino EPK delajo zastonj. Vam že kdo trka na vrata in moleduje, češ da je ogrožen njegov obstoj ter grozi z izvršbo?
Absolutno so težave izjemne, saj je zamik plačil s strani ustanovitelja zelo velik. Zaradi tega je dejansko ogrožen obstoj določenih koproducentov in možnost izvršb je realna. Dejstvo je, da so programe in sklenitve koprodukcijskih pogodb potrdili programski svet in svet zavoda, ustanovitelj pa je potrdil zahtevke, obveznosti do zavoda. Občina bo ta denar prej ali slej morala zagotoviti, škoda le, da bo veliko gneva in socialnih stisk, če do plačil ne pride nemudoma. Tega si odgovorni v mestu ne bi smeli dovoliti.
Še vedno ni znano, kako naj zavod deluje v naslednjem letu in kako se bo pozitivne učinke EPK peljalo naprej...
Najtežje je, če se odgovorni deležniki do tega problema obnašajo brezobzirno. Brezobzirnost je po moje to, da nimamo nobenih informacij, kako naj delujemo po 1. januarju in da ustanovitelj ni predvidel dela financiranja za zaključevanja projekta. Zavod je bil ustanovljen od 1. julija 2010 ter naj bi deloval do 1. julija 2013. Tisti, ki so sprejeli ta odlok, so vedeli, da morajo zagotoviti funkcioniranje zavoda do julija 2013.
Že zdaj pravite, da nimate sogovornika na občini. Kaj pomeni za vas odstop župana?
Verjamem, da v demokratični ureditvi obstajajo mehanizmi, da lahko sistem funkcionira naprej in da ni odvisen le od posameznikov. Nihče ni nezamenljiv.
Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in trenutnimi uličnimi protesti v Mariboru. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?
Že večkrat sem povedala, da mesto po letu 2012 ne bo nikoli več takšno, kot je bilo pred tem letom. Če je ta projekt spodbudil samozavedanje meščanov in državljanov, demokratizacijo mnenj in javni dialog, spodbudil to, da se ljudje bolj zavedajo soodgovornosti do kreiranja tega prostora, je bil naš cilj dosežen. Navsezadnje sta tako tradicionalna kot digitalna sfera znotraj EPK omogočali izražanje mnenj, stališč. Če rečemo, da se zaradi EPK bolj izkorišča pravico do izražanja svojih mnenj, smo zelo zadovoljni. To je nekaj, kar je bilo v Sloveniji zelo potrebno, saj smo bili priča močno razširjeni apatiji, še posebej pri mladih.
Za razliko od infrastrukturnega je EPK v programskem smislu prinesel izobilje različnih dogodkov. Tako zaradi te številčnosti kot slabše promocije se je zdelo, da so se nekateri dogodki porazgubili ali pa bili sami sebi namen.
Imeli smo EPK z najmanj denarja za promocijo in to je problem, na katerega sem venomer opozarjala. Kljub temu menim, da smo bili uspešni tudi pri promociji. Mednarodna pojavnost Maribora in partnerskih mest se je izrazito povečala zaradi EPK, mesto je prepoznano kot ena izmed desetih top destinacij v letu 2012, obisk turistov se je povečal nad pričakovanji. Menim, da smo s tem proračunom naredili izjemno veliko. Spomnimo se pomladi 2011, ko se za EPK v drugih delih Slovenije ni vedelo ali pa se je nanj gledalo kot na izrazito negativen projekt. Po mnogih dejstvih sodeč je zdaj slika drugačna. Pri oglaševanju posameznih dogodkov pa smo se na zavodu osredotočili predvsem na usmerjanje pozornosti javnosti na informacijske točke, tudi na splet, kjer lahko najdejo vse potrebne informacije. Veliko je bilo odvisno tudi od koproducentov, ki so se s pogodbo zavezali, da bodo izvedli promocijo dogodkov.
Kakšen pečat je EPK po vašem mnenju pustil na mestu? Na katerih področjih vam je uspel preboj?
Najpomembnejši učinek so mentalitetni premiki, ki so se zgodili zato, ker so bili Maribor in partnerska mesta na prepihu. Bili so na prepihu zato, ker so bili postavljeni v središče pozornosti mednarodne javnosti in s tem so vsi, ki delajo v teh mestih, dobili priložnost, da so vidni navzven, če želijo delati v širšem evropskem prostoru. Zato se mi zdijo koprodukcije in sodelovanja z mednarodnimi institucijami tako pomembna. Upam, da se bodo takšna sodelovanja nadaljevala tudi v prihodnje in to je vsekakor dodana vrednost EPK.
Prav tako je sodelovanje umetnosti in znanosti preko Univerze v Mariboru izjemno pomembna zgodba za kreativnost mesta, zato upam, da se bo to izvajalo tudi v prihodnje. Aktivnosti vezane na delovanje Urbanih brazd prinašajo pomembne trajnostne učinke v mesto, zato upam, da bo Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP) zelo aktivno živel v prihodnje.
Prostovoljstvo, ki smo ga v EPK spodbujali, je izjemno bogastvo družbe in postaja vrednota in norma, ki jo moramo negovati v prihodnje. Več kot 7000 ur prostovoljnega dela različnih generacij predstavlja zagotovo "mentalitetni presežek". In še, če bodo osnovne in srednje šole tudi v prihodnjih letih imele še kakšen kulturni dan več, potem smo na dobri poti kulturnega razvoja.
Na drugem mestu so ekonomski učinki, kot je povečan obisk turistov. Ali se bo ta trend nadaljeval, je na vodstvu mesta in ponudnikov storitev v njem. Poskrbeti morajo, da bo Maribor še naprej živahno mesto s široko ponudbo.
Po drugi strani se mi zdi pomembno zavedanje kreativnega potenciala meščanov, še posebej za mlade. Spričo zaskrbljujočega dejstva, da se mladi odseljujejo iz Maribora, upam, da je EPK v mladih vzpodbudil neko zavedanje, da lahko najdejo priložnost za razvoj tudi v tej regiji. Upam še, da je prišlo do zavedanja, da je lahko kultura razvojni moment, torej da deluje kot neka iskra, ki omogoči, da se na drugih ravneh stvari dogajajo v hitrejšem tempu. To smo lahko zaznali predvsem pri povezovanju s partnerskimi mesti, ki so bila ob začetku projekta na različnih bregovih, s tem projektom pa so dobila nov mehanizem povezovanja, ki je zagotovo ena od priložnosti za naprej, na primer pri kandidiranju na evropskih razpisih. V tem projektu se je pokazalo, da so mesta z razmeroma majhnim vložkom dobila zelo veliko, sodelovanje pa je izjemno koristno za vse vključene.
A država za to nima veliko posluha...
Država je svojo podporo izrazila v dosedanjem največjem deležu financiranja projekta, v prihodnosti pa je smotrno podpreti tiste aktivnosti, ki nosijo pozitivne učinke tudi v regiji. Država se z regionalno politiko ne ukvarja veliko. Sedaj se je vzhodna kohezijska regija povezala in pokazala, da je povezovanje mogoče tudi na polju kulture. Še več, povezala so se različna področja, saj je ta projekt združil umetnost, izobraževanje, raziskovanje. Navsezadnje je kreativnost na različnih področjih cilj kreativne Evrope.
