Najprej sem se odpravil do bencinske črpalke in pobral vse časopise in tednike. Za osvežitev spomina, za kakšen aktualen vhod v tekst itd. Brez iluzij, saj se po desetih letih dela v medijih to preprosto ne spodobi. Vseeno sem na poti do bencinske črpalke ponovil lekcijo, da živimo v državi z dvema vase zaprtima monološkima svetovoma, ki slonita na različnih interpretacijah naše preteklosti, kar politika na vse mogoče načine izkorišča in kar mediji večinoma nekritično prenašajo naprej. Da nimamo tradicije dialoga, da nismo sposobni praktično nobene socialne interakcije konceptualizirati na osnovi etično dialoških parametrov, ampak izključno na bazični, nagonsko darvinistični logiki eliminacije, in da so mediji lahko le odslikava splošnega stanja v državi. Celo nekaj igrivosti je bilo na poti: osel gre dvakrat na led, domači mediji hodijo tja vsaj dvakrat na dan. Če drži, da so za spremembo fikcije v dejstvo potrebne samo tri ponovitve, potem je vloga medijev v domači zgodovini…
Skratka, oborožen z deziluzijo in z desetletnimi izkušnjami sem začel listati medije, ampak proti količini besa, stopnji iracionalnosti in nekultiviranosti, ki buta iz medijev, predvsem desnih, preprosto ni obrambe. Banalnost človeka razoroži. Ampak v intervjuju z ministrom in uradnim pogajalcem vlade Andrejem Vizjakom, objavljenem v »informativnem tedniku«, naredijo kolegi novinarji še korak naprej. Že v prvem vprašanju izpraševalec ponudi ministru zanko. Ministrov greh je, da ima s predsednikom države dr. Danilom Türkom konstruktivno in spoštljivo komunikacijo, kar seveda ni dobro, zato ponudi ministru hkrati tudi možnost, da dr. Danila Türka diskreditira in odstrani s sebe bog vedi kakšne dvome. No, minister ne reagira v skladu z novinarjevimi pričakovanji, ne diskreditira, ampak vztraja pri spoštljivi, konstruktivni in dialoški drži, kar novinarja začudi do te mere, da mora preveriti, če je prav slišal. Ko se izkaže, da je s sluhom vse okej, hudič vzame šalo. Novinar začne pritiskati na ministra, na tapeto pripelje naslednji greh in naslednjo žrtev. Sindikalista Branimirja Štruklja, s katerim se minister, kar je menda škandalozno, še vedno tika. Ampak Andrej Vizjak trmasto vztraja v svoji mirni in konstruktivni drži, kar novinarja dokončno prestavi v iracionalno. Sledi javni klinč. Odgovori povedo vse bistveno o vprašanjih. Sedmi odgovor ministra: »Ne želim špekulirati o političnih ozadjih«, kar je seveda razumljivo, saj bi s tem lahko ogrozil proces pogajanj. Novinar na krilih pravičniške jeze poleti še višje. Osmi odgovor: »Od mene kot pogajalca seveda ne morete pričakovati opredelitev do takšnih izjav.« In tudi tukaj še ni konca, tako da ministru ne ostane drugega, kot da v enajstem odgovoru stvari dokončno preseka: »Ne razlagam, kako pokončno in do zadnjega se bomo branili, in da se vsi drugi motijo. Moj način komuniciranja z javnostjo ni takšen…« Kot trinajsto sledi prvo vprašanje: »Kakšni so cilji reform?«
Celotna prva tretjina pogovora, dve celi strani v reviji, vseh prvih dvanajst vprašanj novinar v vlogi čuvaja neusmiljeno obdeluje ministra, preverja njegov borbeni duh, njegovo pripadnost in pravovernost njegove partijske linije: »Da nam ne bo zloglasna 'trojica' dejala, da so reforme 'prekratke',« med drugim izreče spraševalec. Ne, ta »nam« ni lapsus. Novinarji tekmujejo, kdo bo ostreje, nižje in bolj brezkompromisno zaklal kogar koli, ki ni na liniji. Podprti z informacijami iz razno raznih arhivov, odločeni pomesti z vsakim, ki stopi na pot, uporabiti katero koli orožje, ki je potrebno za dosego cilja.
Hotel napisati samo nekaj preprostih in spodbudnih besed o medijih in na koncu obsedel z ogromnimi oslovskimi ušesi. Prepričan, da ne premorem več naivnosti, sem se čudil brez konca in kraja. Prepričan, da so me desetletne izkušnje dela v medijih utrdile do stopnje neobčutljivosti, sem dojemal, da je to šele neki začetek in da se odpira nov, meni neznan svet. Skoraj s spoštovanjem sem opazoval, kako se pred mano sestavlja slika dobro sinhroniziranega, usklajenega medijskega stroja, ki se ne boji banalnosti, ki ne zardeva pred nobeno metodo.
Hotel sem napisati nekaj preprostih spodbudnih besed tudi in predvsem zaradi časopisa, ki ga držite v rokah. Verjetno je to trenutno edini dnevnoinformativni tiskani medij v državi, v katerem se uredniška ekipa ne ukvarja le z agonijami na temo preživetja zaradi lastniških negotovosti, ampak poskuša razmišljati o mediju kot takem in iskati odgovore na izzive, ki jih medijem prinaša digitalna doba in novi distribucijski kanali za vsebino. Ker je ne le ohranila zavezanost poglobljenim načinom procesiranja vsebin, ampak je to še poudarila. Ker se ni ustrašili diktata najnižjih leg in ker je viden trud in želja, da se postavi časopis, ki bo relevanten vir informacij, kredibilen sogovornik, živ, odprt in dinamičen medij. Hotel sem napisati nekaj preprostih spodbudnih besed, ker bo časopis, ki ga držite v rokah, po omenjenih vsebinskih spremembah, ki so v časopisu že vidne, ta teden izšel še v prenovljeni grafični podobi. Ker je to eden redkih korakov naprej na področju medijev v zadnjem času.
Hotel sem napisati nekaj preprostih spodbudnih besed tudi o svoji izjemno pozitivni izkušnji iz zadnjega leta. Hotel sem omeniti, da smo z ekipo Življenja na dotik v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 postavili na noge neke vrste formo medija, ki ponuja nastavke za razmišljanje in raziskuje možnosti medijev v novih pogojih, v novi dobi. Hotel sem skicirati izkušnjo in prve ugotovitve pod črto, ampak sem se zavedel, da pred bralci Dnevnika ne morem izreči Evropska prestolnica kulture, ne da bi postal vsaj sumljiv, če ne kaj več od tega, in da bralci Dnevnika verjetno ne vedo, kaj je to Življenje na dotik…
Kot rečeno, hotel sem napisati le nekaj preprostih in spodbudnih besed o medijih, na koncu pa sem skoraj ostal brez kolumne.
