Nimac, ki je trenutno v priporu, trdi, da je kupnino zgolj spravil na varno pred mahinacijami, že spisana obtožnica ga bremeni zlorabe položaja in pooblastil, njegovi cerkveni nadrejeni pa iščejo zakonske poti za razdrtje pogodbe, ki pri ceni dobrih 32 evrov za kvadratni meter nezazidljivega zemljišča ob obmorski sprehajalni poti niti ni bila slaba.

Zgodbo, ki je odmevala široko po svetu, pri francoski tiskovni agenciji AFP pa si prislužila vroč naslov "Duhovnik plejboj pobegnil s poročeno žensko in milijonom evrov", velja pogreti s posebnim razlogom. Namreč ugotovitvijo, da tudi v dva tisoč let stari skupnosti škriplje pri zaupanju in nadzoru ter da tako etablirani ustanovi, kot je Katoliška cerkev, v korelaciji med obema zazija velika luknja,

Gre torej zameriti nemški kanclerki, da se ob vse bolj krhkem veznem tkivu Evropske unije, ki je na 15 članic kolikor toliko utrjene podlage v zadnjem desetletju pridelala 12 razmajanih novink, glasno sprašuje o zaupanju in nadzoru ter kot mantro ponavlja Leninov moto "Zaupanje je dobro, kontrola še boljša"? Angela Merkel ga je očitno ubranila v celonočni utrudljivi bitki z močnimi nasprotniki (Hollande, Monti, Rajoy) in si v domačem časopisju včeraj zvečine prislužila priznanje, da je zmagala po točkah, Die Welt pa ji je pripisal remi.

V bruseljski latovščini je ta remi videti tako, da je Hollande izposloval nadzor za vse banke v evrskem območju, ne le za "sistemske", in vključno z nemškimi domačimi Landesbankami, Merklova pa ga je premaknila v prihodnost, ko bodo zanj postavljeni novi in njej všečni pravni okviri. V resnici je šlo za to, da je morala Francija kljub podpori Rima in Madrida odstopiti od sprožitve dogovorjene neposredne dokapitalizacije bank iz stalnega mehanizma za stabilnost evra že z novim letom, Nemčija pa se je morala odreči posebnemu položaju svoje centralne banke nasproti evropski ECB. Rezultat je torej res neodločen, vendar ne 1:1 po Die Weltu, marveč 0:0, ki ga je na bolj slikovit način opisal BBC-jev urednik za evropske zadeve.

"Kompromisarstvo in prazno besedičenje je način dela, ki smo mu pogosto priče v Bruslju," je bil namreč komentar Gavina Hewitta po ponovni celonočni seansi evropskih državnih voditeljev, ki praktično ni prinesla nobenega rezultata. Vzrok je preprost. Pri reševanju evrske krize so namreč zlagoma prišli do točke, ko zaupanja ni več in ostaja samo še nadzor, in za to niso krivi le Nemci, ki ne zaupajo Grkom, in Grki, ki še manj zaupajo Nemcem. Krivo je dejstvo, da se je že vse preveč (davkoplačevalskega) denarja v kradljivi nameri spravljalo nekam "na varno" za lagodno življenje svečenikov varčevanja, med katerimi so tudi državni voditelji z nočnim spiritualizmom v Bruslju. In da njihovemu jalovemu sestankovanju verjame vse manj Evropejcev in tudi drugih.

Da je zaupanje upešano in se prisega na nadzor, lepo kaže tudi nemško vztrajanje pri "proračunskem carju", to je komisarju za monetarne zadeve, ki bi imel pravico do veta na (neskladne) nacionalne proračune. Pri tem bi bilo dobro, če bi bil nezmotljiv, saj bi lahko njegove odločitve hitro postale del političnega mešetarjenja z javnimi financami v posameznih članicah EU. Pa smo nazaj pri uvodoma omenjani cerkvi in njenem prvem vatikanskem koncilu. Ta je bil sklican zaradi pešanja vere (zaupanja v boga) ob bohotenju racionalizma, liberalizma in materializma, in ko ni zaupanja, je potrebna okrepljena avtoriteta oziroma nadzor. Denimo nezmotljivega papeža, ki pa tudi ni zagotovilo, da instituciji stvari ne uhajajo izpod nadzora. Zato se bo treba v dobro najnovejše Nobelove nagrajenke za mir znova ozreti po zaupanju. Ali pa bo skupaj z njim izginil še mir.