Sedeminpetdesetletni Mo Yan je sicer eden najuspešnejših sodobnih kitajskih pisateljev. Na Zahodu je znan predvsem po knjigi Rdeče žitno polje oziroma Rdeči sirek (Hong gao liang) iz leta 1987, po kateri je bil posnet tudi film, ki ga je zrežiral znani cineast Zhang Yimou. V slovenščino je prevedena zgolj ena njegova kratka zgodba z naslovom Zdravilo v knjigi Naj cveti sto cvetov, ki je leta 2006 izšla pri založbi Litera. Mo Yan je v osnovi pripovedovalec zgodb, pri čemer navdih najde v pripovedkah iz domače pokrajine Šangdong. Revna vasica, iz katere izvira, je v literarizirani obliki še danes domovina njegovih del, čeprav že dolgo živi v Pekingu.
Letošnji Nobelov nagrajenec se je rodil 17. februarja 1955 kot Guan Moye. Odraščal je v revščini, šolo je lahko obiskoval le pet let. Pisati je začel v 80. letih minulega stoletja med služenjem vojaškega roka. Od takrat se podpisuje s psevdonimom Mo Yan, kar pomeni "ne govori". Razredni boj in komunistični režim iz časa njegove mladosti sta ga globoko zaznamovala, tako kot vse kitajske pisatelje njegove generacije. Ko je prvič bral kitajske prevode del Gabriela Garcie Marqueza in drugih magičnih realistov, so mu, kot je nekoč dejal, prav ti pokazali, kako svobodno je mogoče pisati. V svojem pisanju priznava vplive tudi drugih tujih pisateljev, med njimi Günterja Grassa, D. H. Lawrenca, Ernesta Hemingwaya in Leva Nikolajeviča Tolstoja.
V tujini sicer ni ravno neznan, saj so bile številne njegove knjige prevedene v tuje jezike. Med njegovimi najbolj znanimi deli so Velike prsi in široki boki, Vinska republika ter Življenje in smrt me nosita ven. S svojim pisanjem na "mehek način" že tri desetletja premika literarne meje na Kitajskem. Njegovi znameniti literarni eksperimenti preizkušajo meje dovoljenega v kitajskem režimu. Uporaba satire in domišljije mu je ves čas pomagala, da se je izognil resnejšim kaznim, ki so jih lahko pričakovali pisatelji, ki so v svojih delih neposredno kritizirali partijo. Zaradi svojega pisanja je bil večkrat poklican na zagovor, nekatera njegova dela pa so bila tudi začasno umaknjena iz prodaje.
Kitajska kritika ga včasih označuje kot "ruralnega pisatelja, živečega v mestu", spet drugi ga opredeljujejo kot "kitajskega Faulknerja". O visoki literarni vrednosti njegovih romanov in novel v glavnem vlada enotno mnenje, vendar pa mu nekateri očitajo, da je pred partijskimi cenzorji ostal zvest svojemu psevdonimu, saj naj bi bil preveč prilagodljiv do zahtev oblasti. Tako se je leta 2009 umaknil s frankfurtskega knjižnega sejma - v znamenje protesta, ker so se sejma udeležili tudi disidentski avtorji, kot sta Dai Qing in Bei Ling.
