Čeprav je sam do predloga precej zadržan - minuli teden je sicer dejal, da je pripravljen povabilo sprejeti, včeraj pa, da bo vlado prepustil drugim -, ima zdaj že kar "svoje" gibanje. Ustanavljata ga nekdanji zaveznik Silvia Berlusconija Gianfranco Fini in Pier Ferdinando Casini, oba voditelja dveh manjših parlamentarnih strank, ki bi s tem, kakopak, izboljšala tudi svoje volilne obete.

Državljanska lista "zdravih sil" Italije, ki v svoje vrste vabi resne volilce, ki rešitve ne vidijo v lahkem populizmu Beppa Grilla ali že prežvečenem populizmu velikih strank na obeh straneh političnega spektra, bo za premierja predlagala Montija. Potencialne volilce nagovarja z oceno, da Monti ni le naključje, ampak dejanska sprememba v italijanskem političnem prostoru.

Čas je, da se "tehniki" poslovijo

Listo je že podprl šef Ferrarija Luca Cordero di Montezemolo, ki ima sicer tudi sam politične ambicije. Nedavno je ustanovil gibanje Italija prihodnosti, ki pridno širi članstvo. O njem se je šušljalo kot o morebitnem premierskem kandidatu, a zdaj se zdi, da je iz te igre izstopil in da več možnosti za uspeh pripisuje Montiju.

Montija po Montiju se očitno bojijo v obeh največjih strankah na levici in desnici. V Demokratski stranki, ki ji ankete že nekaj časa napovedujejo prepričljivo zmago, menijo, da je že čas, da se "tehniki" poslovijo in da politika znova prevzame vlogo, ki ji je v družbi namenjena. V Ljudstvu svobode Silvia Berlusconija pa opozarjajo, da Monti ne bo kredibilen premier, če ne bo kandidiral na parlamentarnih volitvah. Tega pa, kot kaže za zdaj, ne namerava storiti.

Če gre soditi po javnomnenjskih anketah, je Monti kljub varčevalni politiki njegove vlade pri ljudeh še vedno precej priljubljen. Po rezultatih zadnje raziskave, ki jo redno objavlja časnik La Repubblica, je Montiju podpora celo narasla za tri odstotne točke, na 52 odstotkov, ker je precejšen dosežek. Ker je na drugi strani ocena vladi vse nižja - podpira jo le še 37 odstotkov anketiranih, analitiki pojasnjujejo, da volilci Montija enostavno niso povezali z ukrepi njegove vlade. Nekakšna shizofrenija torej.

Za Berlusconija je krivec evro

Do volitev je sicer še slabega pol leta in do takrat se lahko še marsikaj zgodi. Predvolilni čas je v minulih nekaj dneh že dodobra začinil prav tisti premier, ki se je moral umakniti Montiju, Berlusconi. Volilcem je popihal na dušo s privlačnim rohnenjem proti evru, ki da je kriv za vse italijanske težave, in proti bolj zavzetemu preganjanju utajevalcev davkov, ki jih je v Italiji mogoče najti za vsakim vogalom, od peka, frizerja, zlatarja, odvetnika do lažno socialno ogroženih upokojencev in lažnih invalidov. Podobne fraze, ki jih je v svojih nastopih že večkrat izrekel Grillo, ki s svojim gibanjem Pet zvezd na spomladanskih volitvah meri na najmanj tretje mesto.

Če se bo v volilno bitko uradno podal še Monti - pravzaprav je edini, ki se ga doslej, z izjemno nekaj njegovih sodelavcev, ni oprijela še nobena afera -, bi utegnila biti podoba italijanskega parlamenta v prihodnjem mandatu resnično močno spremenjena.