Toda že minuto pozneje nasmeška ni bilo več, zamenjala ga je realnost, o kateri čivkajo že vrabci na veji: najbolj kompleksno in za nogometno tudi drugo najbolj prestižno slovensko panožno zvezo je presenetila kriza, nujne spremembe so dočakali nepripravljeni. Zgodba, ki so jo pred dvema letoma in pol ob inavguraciji poslovneža Tomaža Lovšeta opisovali kot sanjsko, se je razpletla nasprotno, spomin na burne korejske dni, po katerih nič več ni bilo tako, kot je bilo – Lovše se je pač sprl z Janezom Kocijančičem, predsednikom olimpijskega komiteja in športnim funkcionarjem številka ena – pa bo ostal.
Gospodarska kriza, ki v Sloveniji žal še ni dosegla dna, se je seveda dotaknila tudi športa, skupni imenovalec večine panog pa je besedna zveza pomanjkanje denarja. Čeprav se zdi skorajda 10 milijonov evrov – s tem denarjem na leto okvirno razpolagajo pri SZS – veliko denarja, pa je po svoje zanimivo opažanje, da naj bi bilo sredstev sicer iz leta v leto več, hkrati pa so se povečevale tudi finančne težave. Zato ne čudi, da novi prvi mož, ki se je v zadnjih dveh desetletjih proslavil kot uspešen poslovnež – med drugim je kot direktor nordijskim reprezentancam proračun povečal štirikratno – prihaja predvsem kot krizni menedžer. Če bo treba, bo uveljavil svoj prav.
Se v Sloveniji znova obeta veliki spopad športnih panog? Podjetij, ki so še sposobna vlagati v šport, je bore malo, država jih z nestimulativno politiko obdavčevanja k temu žal ne spodbuja, zato na iste naslove romajo številne prošnje in prav vsi prosilci zatrjujejo, da so tekmovalno (najbolj) uspešni. Prav tekmovalna uspešnost, seveda v športnih panogah, ki so blizu množicam, pa je porok, da dotok finančnih sredstev ne bo zastal.
Toda današnjih otrok šport ne zanima tako zelo kot pred desetletjem ali več, računalniki so preveč mamljivi, gibanje prenaporno, hitra prehrana preveč slastna. Drugi, ki jim je šport blizu, pa veliko raje brcajo žogo in igrajo vlogo milijonarja Messija kot vstajajo zgodaj zjutraj in zmrzujejo na smučišču. Uspešna, a tudi muhasta Tina Maze (novi predsednik naj njeni ekipi ne bi bil preveč po volji, saj se bojijo, da bo favoriziral nordijce) pa je premalo, da bi alpsko smučanje kot najbolj prestižna smučarska disciplina spravilo Slovenijo na noge kot v času Bojana Križaja, ko se je nekaj deset tisoč ljudi drenjalo v ciljni areni Podkorena in se je vedelo, kateri šport je številka ena, akcija Podarim – dobim pa je ob pomoči radodarnih Slovencev zagotavljala dotok nujno potrebnih finančnih sredstev.
Če se po jutru dan pozna, bo negativna podoba slovenskega smučanja in z njim povezanih športnih funkcionarjev kot posledica korejskih dogodkov kmalu le še bled spomin, da smo Slovenci narod, ki so mu blizu športi na snegu, pa bodo potrdile naslednje olimpijske igre v Sočiju v Rusiji, do katerih je le še 17 mesecev. Premalo, da bi novi prvi mož smučarske zveze imel 100 dni miru...
