Lani so začeli postopke zoper dvanajst pooblaščenih revizorjev, izdali pet opominov, pet odredb, enemu so dovoljenje odvzeli. Hkrati so izdali 31 odredb revizijskim družbam. "Pri nadzoru pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti smo izdali šest opominov in dve odredbi. Nepravilnosti ugotovimo pri približno polovici pregledanih revizorjev in pooblaščenih ocenjevalcih vrednosti. Želeli bi, da se revizije in ocenjevanje vrednosti opravljajo kakovostno. Ugotovljene kršitve pri tako velikem številu nadziranih ni dobro tako za stroko revidiranja kot za ocenjevanja," je v pogovoru za Dnevnik pojasnila Majičeva.

Pred dnevi je sodišče nekdanjega predsednika uprave Merkurja Bineta Kordeža obsodilo na pet let zaporne kazni. Revizor Merkurja sprva ni zaznal nepravilnosti, predvsem na podlagi poročanja medijev pa je nato prvotno izdelano revizorsko mnenje umaknil in posredoval novo, znatno daljše mnenje s številnimi pojasnili in opozorili. Kakšna je odgovornost revizorjev, ki so revidirali bilance podjetij, katerih predsedniki uprav so zdaj na sodiščih?

Revizor pri pregledu računovodskih izkazov razpolaga z dokumenti, ki jih pridobi od uprave in uslužbencev družbe, ki jo revidira. Revizor ne ve, kaj je zadaj in ali so kakšni dokumenti skriti in tudi ne more vedeti. Odgovoren je za potrjevanje računovodskih izkazov. V primeru, ki ste ga omenili, je revizor svoje poročilo preklical, kar se, vsaj po mojem vedenju, še nikoli prej ni zgodilo. Revizor je ravnal, kot je lahko na podlagi predložene dokumentacije, kasneje pa je odkril nova dejstva, nove dokumente in revizijo je opravil ponovno.

Ali revizor nima dostopa do različnih pogodb, dogovorov?

Obstaja pomembna razlika med redno in posebno revizijo. Revizor, ko pregleduje računovodske izkaze, določi materialno pomembnost, to je znesek, nad katerim bo pregledoval posle, medtem ko so lahko sporni tudi posli nižjih zneskov. V posebni reviziji gleda revizor dogovorjene posle, odvisno od opredeljenega cilja posebne revizije, ki ga določi skupščina družbe. Napačno je razumevanje, da redni revizor računovodskih izkazov določenega spornega posla ni opazil, medtem ko je posebna revizija napake ugotovila.

Ne le podjetja, ki so bila tarča menedžerskih prevzemov, tudi banke so vsa leta prejemale pozitivna mnenja revizorjev, zdaj pa odkrivajo velike luknje zaradi slabih terjatev. Ali so bile banke primerno revidirane?

Kakovost posamezne terjatve banke se lahko spremeni v nekaj mesecih. Lahko da je bila ta na začetku primerno zavarovana in da je bila v redu tudi, ko je računovodske izkaze revidiral revizor, kasneje pa se je predvsem zaradi posledic krize pokazala težava. Ključnega pomena je odgovornost nadzornikov, to je članov nadzornih svetov. Ti nadzirajo delo poslovodstva, sestajajo se z revizorji, revizorjevo mnenje obravnavajo predhodno in poročajo skupščini. Prva je odgovornost nadzornikov, nato matičnega nadzornika, to je Banke Slovenije. Ta lahko, če ugotovi, da revizorjevo poročilo ni ustrezno, zahteva drugo mnenje, drugega revizorja.

Ali je Banka Slovenije že kdaj zahtevala kaj takšnega?

Iz preteklosti mi je znano, da drugega revizorja še ni zahtevala, je pa zahtevala, da se mnenje ustrezno popravi.

Lahko razkrijete, za katero banko je šlo?

Ne.

Razmišljate o kakšnem posebnem pregledu revizorskih poročil poslovnih rezultatov slovenskih bank?

Agencija za javni nadzor nad revidiranjem daje soglasje na letni načrt nadzorov Slovenskega inštituta za revizijo in vedno pogosteje nalagamo pregled opravljenih revizij finančnih družb in bank. Inštitutu predlagamo, na kaj naj bodo pozorni, na primer pri nadzoru določenega revizorja, in naložili smo tudi nadzor nad revizorji bank, ki so bile prepoznane kot tvegane, finančnih inštitucij in določenih tveganih podjetij. A trenutno se pripravlja sprememba direktive, po kateri naj bi nadzor nad revizijami družb, ki so v javnem interesu, to je tistih, ki kotirajo na borzi, bank, zavarovalnic, finančnih institucij in tistih, ki jih kot posebno pomembne opredeli posamezna država, opravljala takšna neodvisna institucija, kot je Agencija za javni nadzor nad revidiranjem. Že zdaj želimo več neposrednega nadzora.

V koliko primerih opravite nadzor sami in v koliko primerih odločate na podlagi nadzora, ki ga opravi inštitut za revizijo?

Letos smo opravili en neposredni nadzor, enega ali dva še načrtujemo. Na agenciji so poleg mene zaposleni še dve pooblaščeni revizorki in pravnik. Revizorje nadziramo tudi skozi letna in mesečna poročila, želeli pa bi si, kot rečeno, več možnosti za neposredni oziroma samostojni nadzor. Inštitut ugotovi zgolj pomembnejše nepravilnosti, ki jim lahko sledi sankcija, nikoli pa inštitut ne daje negativnega mnenja ali se opredeljuje do tega, ali ugotovitve nadzora zahtevajo sankcije in kakšne sankcije oziroma ukrepi nadzora naj sledijo. To presoja izključno agencija, ki ima končno odgovornost za izdane ukrepe. Pregledamo namreč vso dokumentacijo, ki jo dobimo od inštituta, s priloženim strokovnim mnenjem revizijskega sveta inštituta.

Ampak člane revizijskega sveta volijo večinoma pooblaščeni revizorji. Kako lahko ti nadzirajo svoje kolege?

Konkurent ne more nadzirati konkurenta in ravno zato je evropska komisija zahtevala javni neodvisni nadzor. Odločanje v postopkih je prepuščeno nekomu, ki se aktivno ne ukvarja z revidiranjem. V delu, kjer ima inštitut javna pooblastila, to je nadzor, izobraževanje in licenciranje, agencija nadzira tudi inštitut. Sestava sveta agencije je namreč povsem drugačna, neodvisna od revizijske stroke, imamo predstavnike kapitalskega, bančnega in zavarovalniškega trga, borze, ministrstva za gospodarstvo, ministrstva za finance ter inštituta.

Na delo revizorjev pogosto letijo očitki, da bi morali odkriti nepravilnosti, pa jih niso. Če se ugotovi pomanjkljivo delo revizorjev, jih v največ primerih doleti opomin. Kako pomembna sankcija je opomin?

Revizorji se v zadnjem času zelo zavedajo svoje odgovornosti, tveganosti okolja, in zdaj raje privolijo celo v to, da določen posel, določenega komitenta raje izgubijo, kot pa da bi bili sankcionirani z opominom ali celo odvzemom dovoljenja, ker svojega poslanstva niso strokovno opravili. Opomin je pomembna sankcija in posledica kršitev pravil revidiranja. Tudi naročniki revizorskih mnenj se vedno pogosteje pozanimajo, kakšne sankcije so izdane posameznim revizorjem. V agenciji podatkov nadzora ne razkrivamo, izrečene sankcije so objavljene na spletnih straneh inštituta, in sicer v registru pooblaščenih revizorjev in revizijskih družb. Odločitev je vedno na strani družbe, ki izbira revizorja. Ob tem je treba opozoriti, da ni nujno, da je z računovodskimi izkazi kaj narobe, če je revizor prejel sankcijo. Težava je namreč v tem, da revizor ni spoštoval vseh določil mednarodnih standardov revidiranja oziroma je kršil druga pravila revidiranja.

Imena revidirane družbe, pri reviziji katere ste odkrili napako, ne razkrivate. Ali bi jo razkrili, če bi ugotovili, da je prišlo do oškodovanja lastnikov, premoženja družbe?

V tem primeru vložimo kazensko ovadbo ali obvestimo pristojne inštitucije.

Tarča očitkov so pogosto tudi cenilci. Sodni cenilci nimajo nadzora, medtem ko pooblaščene ocenjevalce vrednosti nadzirata agencija in inštitut. Ali bi veljalo ta nadzor razširiti tudi nad sodne cenilce?

Nedvomno. Na ministrstvu za javno upravo so ob sprejemanju zakona o javnem nepremičninskem skladu želeli, da agencija opravi nadzor nad ocenjevalci, ki vrednotijo premoženje države nad 300.000 evri vrednosti, vendar bi bilo v tem primeru treba spremeniti tudi drugo zakonodajo. Predlagali smo, da premoženje države ocenjujejo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti, ki so pod nadzorom, a se o tem niso strinjali. Sodne cenilce nadzira ministrstvo za pravosodje, kako, ne vem, medtem ko so pooblaščeni ocenjevalci vrednosti deležni enakega nadzora in sankcij kot revizorji. Prizadevamo si, da bi se to področje nadzora, tudi nad sodnimi cenilci, ustrezno uredilo.

Ali imajo sodni cenilci, ki so manj nadzirani ali pa sploh ne, in pooblaščeni ocenjevalci vrednosti drugačne, ločene pristojnosti?

Ne. Zakon o upravljanju državnega premoženja na primer je posebej zahteval, da državno premoženje v primeru prodaje ocenjuje pooblaščeni ocenjevalec vrednosti.

Država ustanavlja Slovenski državni holding in ta bo dokapitaliziran z državnimi deleži v podjetjih. Prenašali naj bi jih po pošteni vrednosti, kar pomeni, da bo treba njihovo vrednost oceniti. Kdo bi po vašem mnenju moral ocenjevati teh več milijard evrov vredno državno premoženje v tem primeru?

Vsekakor pooblaščeni ocenjevalci vrednosti, saj so ti ustrezno licencirani in tudi, kar je najpomembnejše, nadzorovani. Če gre za državno premoženje, bi ga morali ceniti strokovnjaki z ustrezno licenco. Če želiš verodostojno vrednost, je treba upoštevati pravila stroke, to je mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti. Lahko bi to premoženje ocenjevali tudi sodni cenilci, a le če ocenjujejo na podlagi mednarodnih standardov ocenjevanja.

Vas bo zanimalo, kako so potekale cenitve državnih deležev v podjetjih?

Vsekakor.

V primeru prenosa po pošteni vrednosti je pričakovati vrednotenje oziroma ocenjevanje državnih deležev v okoli sto podjetjih. Ko se bodo ti deleži prodajali, se bodo zagotovo upoštevale tudi te cenitve. Kdo bo nosil odgovornost, če bodo deleži prodani pod ceno ali če bi se izkazalo, da so bili ocenjeni prenizko?

Pooblaščeni ocenjevalec vrednosti s podpisom jamči, da je svoje delo opravil na podlagi standardov, vestno in strokovno. Za cenitev je odgovoren pooblaščeni ocenjevalec, je pa znano, kdo je prodajalec, in ta bo nosil svoj del odgovornosti.