Tistih nekdanjih uglednih menedžerjev, ki so jih v propadli Sloveniji d.d. tako radi trepljali po rami bankirji, politiki in sindikati. Tistih nekoč "naših" direktorjev, ki so se po splošnem ljudskem razumevanju čez noč spremenili v lastnike, čeprav so mnogi podjetja tako ali drugače obvladovali že prej, in jih finančno (skoraj) uničili.

Ironija je, da je prvo glavo, ki naj bi množici tranzicijskih poražencev vrnila vero v pravosodni sistem, "prispeval" prav Kordež. Ne le zato, ker je še "včeraj" prejel nagrado za menedžerja leta, ki so jo njegovi stanovski kolegi utemeljili tudi z uspešno izpeljavo zdaj že zloglasnega odkupa Merkurja, ali ker je bil vrsto let del najvišjega domačega politično-ekonomskega establišmenta. Ne, najbolj ironično je, da je na sodišču prvi padel prav "tajkun", ki je bil - vsaj po kriteriju objave prevzema - morda med vsemi odmevnejšimi še najbližje igranju po pravilih, a ob začetku sesuvanja "Ponzijeve sheme", ki jo je ustvaril z "dobrim imenom", ni bil pripravljen priznati kapitulacije. Denar za plačilo bančnih obresti je zato začel iskati v Merkurju in ga s tem pomagal spraviti na rob propada. "Konservativni finančnik iz Krope" se bo v zgodovino vpisal kot nekdo, ki je pomagal soustvarjati Merkur, a imel tudi ključno vlogo pri njegovem skorajšnjem uničenju. Pri tem je brez milosti uporabil vsa orožja iz arzenala domačih privatizacijskih "mojstrov".

A, ko se bo razjarjena množica spet vrnila k vsakdanjim skrbem, bo morda že kmalu opazila, da je kljub domnevno veliki zmagi pravne države nekaj vendarle narobe. V prvi vrsti na državni proslavi bo videla sedeti nekdanjega največjega lastnika Istrabenza (sicer imetnika več milijonov evrov na računu pri NLB), ki svojega lastništva več let ni niti priznal, kaj šele, da bi v času, ko so bile borzne cene na vrhuncu, po Kordeževem vzoru za svoje podjetje objavil prevzemno ponudbo. Na kakšni tržnici bo človek v množici srečal nekdanjega uslužbenca manjše slovenske občine, ki je imel ob domači pijačarski industriji v lasti še "pol Slovenije" (naskakoval je tudi Merkur) prek poštnega nabiralnika v središču Ljubljane, za sabo pa pustil več sto milijonov evrov dolgov.

Sčasoma bo množica spoznala, da življenje kljub eni glavi v košari teče nemoteno naprej. Za gradbince, ki so s pogorišč izropanih velikanov pravočasno umaknili zdrave dele premoženja, lačne delavce pa pustili v hladnih sobah prenapolnjenih samskih domov. Za državne in druge menedžerje, ki so v sumljive investicije ali transakcije metali na desetine milijonov evrov, za sabo pa pustili na tisoče delavcev brez prihodnosti. Za bankirje, ki so jim bili - zaradi bitke za tržni delež, "sugestij" ali česa tretjega - vedno na voljo. Za regulatorje, ki so mižali na obe očesi. Za pisce zakonodaje, ki so v njej namerno puščali "luknje" in jih kot svetovalci razkrivali "tajkunom". Za politike, njihove prijatelje in druge "ugledne državljane", ki so pomagali ustvarjati sistem, ta pa jih v zameno hranil.

Tudi zaradi tega nepravnomočna obsodba Bineta Kordeža prej kot zapoznelo zadoščenje za sabo pušča grenak priokus. Včeraj smo namreč dokončno spoznali, da učinkovito preganjanje gospodarskega kriminala zahteva predvsem človeški faktor: dobre kriminaliste, tožilstvo, ki je voljno pograbiti primer, in odločnega sodnika. Namesto veselja nad zapoznelimi simbolnimi sporočili se zato raje vprašajmo, zakaj tako odmevne obsodbe nismo videli že prej. Vprašajmo se tudi, zakaj želi vlada Nacionalni preiskovalni urad podrediti direktorju policije, zakaj z mesarjenjem po javnem sektorju iz sodniških in tožilskih vrst preganja dobre kadre in zakaj predsednik te vlade javno omalovažuje sodni postopek, v katerem je obdolžen korupcije.

Zakaj torej, povedano drugače, vlada pri poseganju v pravosodni sistem ne uporablja glave, ne pa da te - seveda selektivno - zgolj javno zahteva v košarah?