Na vprašanje, zakaj je dogajanje v literarni festival uvedla gledališka predstava, Rok Zavrtanik, direktor založbe Sanje, ki soorganizira dogodek (poleg Agencije JOTA, Društva Festival Sanje, Zavoda za turizem, kulturo in šport Brda ter SNG Nova Gorica), odgovarja: "Mlakarjevi teksti in besedila pesmi predstavljajo literaturo v najžlahtnejšem smislu." Poleg tega pa je v Sljehrniku močna sporočilna vrednost, ki neposredno zadeva trenutno stanje, saj tako kot v predstavi vsi pljuvajo po politiku, želi festival izraziti, kako močno je politika v zadnjem času razočarala kulturo. Sicer pa je festival že od začetkov vseskozi gradil predvsem na delu lokalnih umetnikov, ki ponujajo globalno sporočilo.
Bral bi kar celo knjigo
Edini, in sicer četrtkov večer, ki je potekal pod Gradnikovo murvo v Medani, je na eni strani zapolnila poezija dveh rosno mladih pesnic, Sofye-Agnesse Yakuntsove in Katarine Gomboc, dobitnic Župančičeve frulice 2012 za osnovnošolsko oziroma srednješolsko poezijo, na drugem bregu pa sta dramska igralca Simona Kopinšek in Gašper Jarni recitirala večno aktualne verze Mile Kačič in Srečka Kosovela. Kopinškovo je poezija Mile Kačič prevzela, ker "predstavlja najbolj globoko reflektivno govorico ženske, in sicer ženske katerega koli stoletja", medtem ko je Jarni navdušen pojasnil: "Že ko sem prvič prebiral vizionarske Kosovelove misli, zbrane v knjigi #Pravica, sem čutil potrebo, da jih na glas recitiram. V meni so zbudile pesnika, čeprav to nisem. In ko sem razmišljal, katere med njimi bom ponudil v Medani, sem si želel, da bi imel možnost obiskovalcem prebrati kar celo knjigo, saj me je od strani do strani zadevala z vizionarstvom."
Rok Zavrtanik poudari še, da prek verzov, podanih v pred kratkim izdani knjižici #Pravica, Kosovela lahko prvič razumemo neposredno, saj nagovarjajo tudi tiste, ki jim poezija ni povsem blizu. Tokratni koncept festivala, ki se v osnovi poklanja že pokojnim literarnim zvezdam, pa upraviči še z druge perspektive, in sicer s Kosovelovim verzom: "Kultura mora biti, na kateri bo slonela naša politika in ne obratno!" Zavrtanik je namreč prepričan, da se je od časa, ko je ustvarjal Srečko Kosovel, za umetnike in kulturnike spremenilo bore malo. "Čeprav je Kosovel ogromno pisal, je imel komaj kaj namazati na kruh. Žal so danes precej podobni časi." Prav zato bo založba Sanje že omenjeno knjižico, ki med drugim vsebuje tudi misli o hlapčevskem, skorumpiranem duhu, v kratkem podarila vsem našim poslancem.
Mladi pesnici, Sofya-Agnessa Yakuntsova in Katarina Gomboc, sta v kontrastu z omenjeno globoko sporočilnostjo Kosovelove in Kačičeve poezije v večer vnesli dobršen odmerek prikupnosti. Prva je navdušila predvsem s suvereno interpretacijo, še posebej zato, ker njen materni jezik ni slovenščina, temveč ruščina. Vendar dekle pojasni: "Nekega tujega jezika se najbolje naučiš skozi poezijo, saj ta veliko hitreje preide v kri in jezik kot pa vaje iz suhe slovnice." Gombočeva, ki je ob nastopu na festivalu zaznala priložnost, da so se z njeno poezijo srečali ljudje, ki je sicer najbrž nikoli ne bi opazili, pa zatrjuje, da si ne predstavlja, da bi pisala v katerem koli drugem jeziku kot slovenščini, zato se tudi pogosto navdihuje pri domačih pesnikih. "Ko opazim, da je nekaj izjemno dobro zapisano v maternem jeziku, me požene, da hočem tudi sama ustvarjati na podoben način."
Manjši obisk, še več intime
Ker na tokratnem festivalskem meniju ni velikih še živečih literarnih zvezd, je večer v Medani utrpel skromnejši obisk kot pretekla leta, čeprav je briški župan Franc Mužič prepričan, da je temu krivo trenutno "izredno stanje" v tej vinorodni pokrajini, in sicer trgatev. Zavrtanik pojasni, da festival tokrat ne premore velikih literarnih imen, ker je bil organiziran v zadnjem trenutku, seveda pa je k temu pripomoglo tudi pomanjkanje financ. Toda zdi se, da občinstvo ni toliko pogrešalo znanih pisateljskih in pesniških obrazov, saj je lani denimo navdušil tudi relativno neuveljavljen pripovedovalsko-glasbeni duet Vroča župa, kot pa neposredni stik literat-bralec, v okvirih katerega se običajno razkrijejo številne intimne zgodbe, ki so botrovale k zapisu nekega teksta. Bojanu Cvetrežniku, vodji Simboličnega orkestra, ki je pod veličastno murvo skrbel za glasbeno kuliso, je denimo uspelo občinstvo zvabiti bliže v hipu, ko ga je osebno nagovoril.
Tokratna izvedba je tudi nekoliko časovno skrčena in datumsko zamaknjena, zaradi česar se terminsko ne prekriva več z Dnevi poezije in vina, kar so festivalu v preteklih dveh letih mnogi očitali, temveč v času med ptujskim dogodkom in mednarodnim literarnim festivalom Vilenica ponuja vmesno dozo literature. Res pa je, da na letošnjih Sanjah v Medani književnost niti ni tako močno potisnjena v ospredje, saj program zapolnjuje cel kup dogodkov iz drugih umetniških vej, kot so številne delavnice, filmske projekcije, raznobarvni performansi ali koncerti. Kar si ta edicija lahko šteje v plus v primerjavi s prejšnjima dvema, pa je še bolj dodelana in intimna scenografija; retro barske mizice ali table, opremljene z verzi, so se namreč prikupile številnim obiskovalcem.
