Včeraj opoldne v angleškem veslaškem svetišču Eton, kjer se na bližnjem kolidžu šola bodoča angleška elita, je svoj šesti olimpijski nastop kronal z bronasto kolajno v dvojnem dvojcu skupaj s 33-letnim Luko Špikom, ki je kot otrok odbojko zamenjal prav zaradi veslaških kolajn v Barceloni 1992.

Čop in Špik sta skozi tri različna obdobja sodelovanja spisala nepozabne zgodbe, čeprav nikoli nista bila družinska prijatelja, ampak je bilo njuno sodelovanje podobno poslovnemu, kjer vsak ve, kaj mora narediti za uspeh. »Če hočeš biti v vrhunskem športu, moraš imeti stvari v glavi urejene. Psiholog ni torbica, da bi jo nosil s seboj. Razčiščeno moraš imeti sam pri sebi,« je nekoč dejal Špik. Skupaj sta osvojila komplet olimpijskih kolajn, zlato v Sydneyju 2000, srebro v Atenah 2004 in bron v Londonu 2012, obenem imata s svetovnih prvenstev skupaj še tri zlate in dve srebrni odličji. Prav vseh osem kolajn je Špik osvojil, ko je ob njem v čolnu sedel Čop. Veslanje jima je pisano na kožo, saj sta kot Gorenjca trmasta.

Čop je dobesedno stroj za osvajanje kolajn. V zbirki z največjih tekmovanj sezone jih ima 16, prvo veliko kolajno, srebrno, je osvojil skupaj z Denisom Žvegljem leta 1991 na svetovnem prvenstvu na Dunaju le nekaj tednov po tistem, ko so po slovenskih cestah drveli tanki in so padale bombe. Včeraj je odveslal svojih zadnjih 2000 metrov. »Ne zavedam se, da je konec, ker o tem sploh še nisem razmišljal. Mislil sem le na to, kaj še moram narediti za zadnjo tekmo. To sem bil dolžan samemu sebi, Luku Špiku in družini, ki mi je dala prosto od 15. oktobra lani do 2. avgusta, da sem uresničil še zadnji olimpijski projekt. Športna svoboda mi je potekla, zato bo treba družini to povrniti,« pravi Iztok Čop, ki bi ga za zeta imele mnoge mame v Sloveniji. A njegovo srce je že dolgo oddano ženi Petri ter hčerama Ruby in Amber, ki so bile tudi včeraj glasne navijačice. V družbi treh deklet se odlično počuti, le do besede v družinski hiši v Radovljici pride bolj redko. V nasprotju s partnerjem, ki o potomcih šele razmišlja. »Zdaj delam štalco, teliček še čaka,« se je znal pošaliti Kranjčan.

Če je bil v mladosti popotnik – med državami, ki jih je spoznal, mu je najbolj všeč način življenja na Norveškem, le podnebne razmere mu niso pri srcu – velik ljubitelj motorjev, je nato presedlal na kolo, pozimi pa dopolnjeval trening s tekom na smučeh, ki ga je v pripravah na London prakticiral tudi Špik. Čop se je spogledoval celo z idejo, da bi v smučarskem teku nastopil na zimskih olimpijskih igrah, a je bil zaostanek v tehniki prevelik, da bi pokoril konkurenco.

Podal se je tudi v funkcionarske vode, bojuje se za pravice vrhunskih športnikov, ne skriva svoje podpore Zoranu Jankoviću. »Ker je Čop član izvršnega odbora olimpijskega komiteja, sem imel čast, da sem spremljal njegova razmišljanja glede športne strategije. Menim, da se mora najti v eni od strateških funkcij v veslaškem športu in slovenskem športu nasploh. Nimam nič proti, če me bo po izteku mandata zamenjal na položaju predsednika OKS, a odločajo tisti, ki volijo,« pravi predsednik OKS Janez Kocijančič.

Če je Čop vselej veljal za resnega in delavnega, je Špik imel dolga leta sloves zabavljača, saj se je okrog njega vedno dogajalo nekaj zanimivega, ko je bil v središču zaradi svojih izjav ali pričesk. Zase pravi, da živi na veliki nogi, ker nosi čevlje številka 46. Duh olimpijskih iger je občutil že pri 17 letih – leta 1996 v Atlanti. Ko je Špik videl, da za SP leta 2011 doma na Bledu Slovenija potrebuje konkurenčno posadko, je Čopa poklical po telefonu, ga povabil na pivo in mu predlagal, da še tretjič združita moči. Dogovor sta sklenila v petih minutah. »Ko v poslu, športu ali zasebnem življenju ne gre, se eni razidejo, drugi gredo do psihologov. Potem ko sva bila v Pekingu šesta, sva se razšla. Na sestanku sva si rekla, O.K., greva v nov projekt, sposobna sva, zakaj ne bi poskusila. To je bil izziv za oba, potem ko so naju mnogi odpisali. Rad berem negativna mnenja na forumih, se nasmejim, za kaj ljudje porabljajo energijo in s čim se ubadajo. To me bolj razvedri kot šala,« je razkril Špik, ki prizna, da navzven deluje bolj sproščeno, kot je v resnici. Včasih v njegovi notranjosti vre od nervoze, a če deluje mirno, se ga tudi tekmeci bolj bojijo. Pa čeprav jih je zasebno že večkrat dobil po nosu. »Zdi se mi, da privlačim take zadeve. Radi se spravijo nadme. Kar je čudno glede na to, da imam 195 centimetrov...«