Film Tudi oglje še kuhajo, mar ne? je bil namreč uradno uvrščen v programski sklop Urbane brazde. Marta Gregorčič, ki vodi ta trajnostno naravnani socialno-ekološki projekt, o tem ne ve ničesar. Zato jo je zelo razjezilo dejstvo, da se je film o oglarstvu omenjal skupaj z brazdami.

V Dnevniku smo pisali o polurnem dokumentarnem filmu Roberta Kranvogla, ki je doživel svojo premiero na Kanglerjev rojstni dan. V filmu je predstavljena oglarska tradicija na Slovenskem, nato v njem svojo kopo skuha še Kangler. Župan je s tem dobil enkratno priložnost, da nastopi kot kleni podeželski dedec iz Zimice. "Kulturna dediščina je bila za mene zmeraj pomembna za slovenstvo, za slovenski jezik in kulturo," je razložil ogljekuhar. "Tudi z "umetnim kovaštvom" bi se rad ukvarjal, je razkril, vendar za to početje še nima dovolj prostega časa. Imel pa ga je maja letos dovolj zato, da je v Kranvoglovem filmu pridelal več kubičnih metrov oglja, saj je ves mesec dni dopustoval in je tedaj javnost lahko le ugibala zakaj.

Gledalci - dvorana mariborskega multikina je bila na premieri 7. julija polna - so ta dan izvedeli tudi to, da adrenalin, ki "mu ga nekateri nabijejo zaradi politike", ljubiteljski oglar iz Zimice sprošča s fizičnim delom v gozdu. Tam Kangler s sekiro in motorno žago podira drevesa in nato les spravlja k domačiji. Tudi kuhanje oglja ga zelo pomirja, je povedal in razglabljal o svoji prihodnosti daleč od županske funkcije.

Ko smo zavod Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture prejšnji teden prosili za pojasnilo, kako se je film z županom štajerske prestolnice v glavni vlogi znašel v programu Evropske prestolnice kulture, smo prejeli sledeči odgovor: "V okviru točke spremembe in dopolnitve programa sta dokumentarni film Tudi oglje še kuhajo, mar ne? na sejah v mesecu maju kot del programa EPK potrdila tako programski svet kot svet zavoda. Dokumentarec sodi v okvir programskega sklopa Urbane brazde. Zavod omenjeni projekt sofinancira v višini 10.000 evrov."

Dobro ime se hitro uniči

Da so se Urbane brazde javno omenjale skupaj z omenjenim filmom, je zelo razburilo programsko vodjo Marto Gregorčič. Iz njenega pisnega odziva pravzaprav izhaja očitek, da je za to povezavo odgovorna novinarska malomarnost. "S filmom pri Urbanih brazdah nimamo nič, prav tako pa želimo, da se vse norije, ki jih v Mariboru ni malo, ne postavljajo pod naše ime brez vnaprejšnjega preverjanja. Hitro se lahko uniči dobro ime, trdo delo. Postaviti nekaj dobrega iz nič in na trdne temelje pa je težaško delo," je zapisala.

"Kot nemara že veste, se raziskovalci Urbanih brazd ukvarjamo s povsem drugačnimi aktivnostmi, nismo ne režiserji niti kritiki filmske produkcije. Smo sociologi, agronomi, ekonomisti, inženirji, filozofi, antropologi, socialni delavci. Med naše vsebine sodi sedem projektov, o katerih je več dostopno tudi na www.brazde.org. Upam, da se tovrstne napake ne bodo več ponovile. Kajti težko verjamem, da se dogajajo samo slučajno," je dodala Gregorčičeva.

Zakaj niso obvestili Gregorčičeve?

Vendar, kot smo že omenili, ni šlo za "namerno" napako. Dokumentarec je namreč uradno programski produkt Urbanih brazd. Zato smo vprašali vodstvo EPK, zakaj pristojni niso obvestili Gregorčičeve, da se je ta projekt znašel pod okriljem Urbanih brazd. Zanimalo nas je še, kdo je uvrstil to nenavadno filmsko produkcijo med "dosežke" programskega sklopa, če to ni bila programska vodja.

Neposrednih odgovorov nismo prejeli. Iz daljšega pojasnila, ki smo nam ga poslali iz sedeža EPK, je mogoče razbrati, da za ta projekt pač ni bila neposredno odgovorna vodja sklopa Urbane brazde, temveč producentka za film Marina Gumzi. Film so zaradi njegove vsebine uvrstili v omenjeni sklop, ker obravnava ohranjanje slovenske kulturne dediščine in se s tem smiselno navezuje na Urbane brazde. V program EPK je bil film sprejet 25. maja na podlagi prošnje, natančne vsebinske ter finančne evalvacije projekta in po potrditvi pristojnih organov: generalne direktorice Suzane Žilič Fišer, programskega sveta in sveta zavoda.