A kaže, da sledi psihi svojega prebivalstva. Po anketi, v kateri je nemški ADAC ob počitniških voznih navadah motorizirano članstvo že sredi devetdesetih let bolj za šalo kot zares povprašal, kaj storijo, ko zgrešijo pot, se večina ni ustavila in obrnila, če je obstajal vsaj bežen občutek, da se bo nekje naprej našla kakšna prečnica k načrtovanemu cilju.

Evropska unija in še posebno njen evrski del drvita precej stran od začrtane poti in še zdaleč ne k zastavljenemu cilju. Od voditeljev bi na sredini bruseljski "večerji brez tabujev" torej pričakovali vsaj opombo o tem, če že ne zahteve, naj se ustavijo ali celo obrnejo. Tega ni storila niti Grčija, ki so ji zaradi omembe, da nima več za bencin v tej vožnji v neznano, požugali z zapustitvijo vozila, razočaral pa je tudi novi francoski predsednik Hollande, v katerega niso položili upanja samo Francozi, da bo iz žepa potegnil avtokarto (pravzaprav železniško, glede na stalne vlakovne prispodobe) in zrušil tabu o pravilni smeri francosko-nemškega vlaka. Izkazalo se je, da je bila "večerja brez tabujev" o smeri krize zgolj večerja za ohranjanje njene hitrosti, da ne bi ta eskalirala in bi celotna evrska skupina ter z njo EU zleteli z neznane poti. Temu je služila tolažba Grčiji, da se bo za bencin že našlo, če se bo odpovedala vsej hrani in pijači med vožnjo in tako na koncu poravnala dolg. Enako je izzvenelo zagotovilo, da voznica Nemčija med zaviranjem sredi ovinka vselej pritiska tudi na plin, zato ni strahu, da ga ne bi vsi skupaj zvozili, le da pri sopotnikih, še zlasti, če dvomijo o voznikovih sposobnostih, takšen reli način vožnje ne dviguje samo adrenalina, ampak tudi želodec, za katerega je menda že pripravljeno "zdravilo" v obliki plastične vrečke za bruhanje, poimenovane evropska projektna obveznica. Tablete proti slabosti, imenovane evrske obveznice, pa niso le nepreizkušene in s tem morebiti škodljive, ampak tudi nelegalne.

Neformalni izredni vrh EU ni prinesel nobene druge ugotovitve, razen te, da se (še vedno) skupaj vozimo in da se pri tem (še naprej) različno počutimo. Razpravi o morebitni zamenjavi voznika in sovoznika so se voditelji izognili, čeprav so jo vsaj mediji nestrpno pričakovali. Očitno je prevladala njuna ocena, da tega ne gre početi na nepreglednem delu ceste z dvema spolzkima levima ovinkoma. Francois Hollande, ki je šele prisedel k voznici Merklovi, še noče seči po volanu, ker pred bližnjimi domačimi parlamentarnimi volitvami niti ne ve, kako oster je lahko francoski levi ovinek, Merklova pa se zanaša, da bo elegantno speljala naslednjega grškega, ki naj bi bil na ponovljenih izrednih volitvah tlakovan po nemškem cestnem standardu in ne mediteranskem ovinkarjenju.

Ker je danes 25. maj, nekdanji dan mladosti in tudi čas nostalgije za rastoče število razočaranih nad našo novo skupno zvezo, velja zbuditi tudi nekaj reminiscence na propadlo federacijo. Ta je leta drvela po stranpoti z vse bolj bledo vizijo cilja kljub pozivom, naj se ustavi, pogleda naokrog in zapelje na evropsko cesto, takrat še z oznakami evropske gospodarske skupnosti. Kam je oddrvela, vemo. Če se tudi EU in z njo evrska Evropa ne bosta ustavili in pogledali, kam se jima je izgubila s Schumanovo deklaracijo začrtana ravna pot suverenih nacij in skupnega gospodarsko-političnega prostora, bosta podobno zgrmeli z ovinka. Vprašanje je samo, ali s skrajnega levega ali skrajnega desnega.