Francoski predlog ima neki ekonomsko smisel, saj utegne, če bo spretno izveden, še okrepiti proces javnofinančne konsolidacije, ne da bi bilo pri tem kaj posebnega za rast sploh treba narediti. Sicer ne vem, ali imajo francoski socialisti točno to v mislih, vendar to ni važno. Važen je končni učinek.

Čisto formalno se predlaga amandma pakta in ne njegova zavrnitev kot taka. To pomeni, da bo v paktu ostal del, ki zadeva fiskalno pravilo o srednjeročnem uravnoteženju javnih financ. Niti Francija si ne upa kockati s svojo usodo na finančnih trgih, da bi tako zdravorazumsko načelo zavrgla. Zapis načel uravnoteženosti proračuna kot ključna sestavina pakta bo torej ostal.

Popolnoma narobe se je fiskalni pakt enačil z ukrepi varčevalne politike po Evropi. Večina se sploh ne zaveda, da je osnovni namen pakta ravno nasproten. Do strogih varčevalnih ukrepov je prišlo izključno v državah, ki so se znašle prepuščene na milost in nemilost kreditorjem na mednarodnih finančnih trgih. Ne pa v državah, kot je Nemčija, ki imajo zdravo in konkurenčno gospodarstvo. Da bo zadeva še bolj očitna, Nemčija je omejitev zadolževanja v ustavo zapisala že junija 2009, torej v času, ko je sicer vršila maksimalno ekspanzijo, in na tak način tudi stabilizirala svojo ekonomijo. Osnovni namen fiskalnega pakta je danes v bistvu preprečiti, da bi varčevalni ukrepi v šibkih državah imeli prevelike kontrakcijske učinke. Poglejmo, zakaj.

Ključen problem ekspanzijskih ukrepov, bodisi denarne bodisi fiskalne politike, je kredibilnost. Že desetletja namreč vemo, da je težava stabilizacije gospodarstva z denarno politiko nevarnost dviga inflacijskih pričakovanj, če javnost meni, da bo država s tiskanjem denarja želela doseči še kakšne druge cilje (na primer polnjenje proračuna) in ne le stabilizacije gospodarstva. Zato je bilo za povečanje stabilizacijske učinkovitosti denarne politike, na videz paradoksalno, treba vnesti pravila in trdne inflacijske cilje, ki omejujejo svobodo ukrepanja centralne banke. Naj ponazorim s primerom. Stabilnost lege avtomobilov na cesti se preskuša s tako imenovanim losovim testom. Pri tem testu mora avto, pri hitrosti 60 km/h, zaobiti čelno postavljeno oviro, ne da bi se pri tem prevrnil. V analogiji z denarno politiko je mogoče formalno pokazati, da centralna banka kot voznik avtomobila, uspešneje opravi losov test (torej stabilizira ekonomijo v krizi), če ima pri tem zvezane roke in sedi na zadnjem sedežu. Na prvi pogled paradoksalno, vendar je to matematično in empirično dokazljivo, če se le zavedamo realnosti o kratkoročnem oportunizmu politike, ko se ta odloča o ukrepih ekonomske politike.

Podobno je danes s fiskalno politiko in fiskalnim paktom. Zaradi dolgoživosti krize že dolgo časa vemo, da je potrebno dolgotrajno fiskalno spodbujanje gospodarstva. Vendar je to vneslo tudi dvom o solventnosti držav in jim prek višje cene zadolževanja onemogočilo stabilizacijsko učinkovitost. Fiskalni pakt naj bi torej povrnil zaupanje v vzdržnost javnih financ in okrepil zaupanje trgov v stabilizacijsko učinkovitost fiskalne politike. Povedano drugače. Zniževanje deficitov držav je nujno zaradi pritiska trgov. Vendar bi bilo brez fiskalnega pakta to zniževanje deficitov še ostrejše zaradi sicer še močnejšega pritiska trgov.

Problem kredibilnosti stabilizacijskih učinkov fiskalne politike lahko še dodatno ponazorimo s primerjavo izvajanja fiskalnega pravila v Sloveniji in na Švedskem. Kot je pred časom v Dnevnikovem Objektivu že pisal Jože Damijan, je Švedska nazoren primer dolgoletne uspešne uporabe fiskalnega pravila. S strogo določenim fiskalnim ciljem jim je v dobrih letih pred krizo uspelo ustvariti proračunsko rezervo v višini 12 odstotkov BDP. Nad implementacijo fiskalnega pravila bdi fiskalnih svet, ki je sestavljen večinoma iz mednarodno uveljavljenih akademikov. V krizi se je stabilizacijski potencial njihov ureditve polno izkazal. Privoščili so si lahko fiskalno ekspanzijo, ki pa je zaradi svoje učinkovitosti v smislu ohranitve relativno visoke stopnje rasti proizvodnje rezultirala v zelo majhnem proračunskem deficitu. Pri vsem tem Švedska svojega fiskalnega pravila sploh nima zapisanega v ustavi, saj imajo kulturo njegovega spoštovanja tudi brez tega.

Slovenija pa je primer nespoštovanja fiskalnega pravila. Slovenija namreč ima načela uravnoteženega proračuna zapisana že v zakonu o javnih financah iz leta 1999. Pa jih nobena vlada ni spoštovala. Pahorjeva vlada je z uredbo zapisala fiskalno pravilo, ki je zelo podobno švedskemu. Vendar svoje lastne uredbe Pahorjev finančni minister Franc Križanič ni nikoli spoštoval, saj ni določil zahtevanih ciljnih in dinamičnih parametrov. Še več, fiskalni svet kot nadzornika izvajanja fiskalnega pravila je formalno podredil vladi, vanj pa imenoval tudi svojega dolgoletnega podjetniškega kolega Jožeta Mencingerja. Fiskalni svet v svojem delovanju se nikoli ni opredelil do vprašanja spoštovanja fiskalnega pravila. A se potem lahko še čudimo, zakaj je potrebno naše fiskalno pravilo zapisati v ustavo? Naša politika ga očitno ni pripravljena spoštovati, če je le v obliki zakona. Danes je taisti Mencinger med največjimi nasprotniki zapisa fiskalnega pravila v ustavo. In to kljub temu da je kot član fiskalnega sveta še vedno dolžan nadzorovati spoštovanje fiskalnega pravila, ki ga Slovenija že ima. Ni preseneča, da smo ob takšnih nosilcih ekonomske politike na mednarodnih finančnih trgih enako slabo ocenjeni kot Italija ali Španija!

Varčevalni ukrepi evropskih držav ne dajejo ekspanzivnih učinkov, na katere so nekateri upali, čeprav jih je bilo le stežka pričakovati. Pribitki, ki jih najbolj šibke države še vedno plačujejo na svoj dolg, so še vedno previsoki, čeprav bi bili brez varčevalnih ukrepov še višji. Težava je torej v kredibilnosti procesa fiskalne konsolidacije. Ljudje očitno ne verjamejo, da se sprejemajo ukrepi, ki bi trajno uravnotežili javne finance in zagotovili makroekonomsko stabilnost. Fiskalni pakt k temu pomaga, vendar za nekatere to ni dovolj.

Francoski predlog dodati klavzulo rasti v pakt je tako še dodaten poskus, da bi s spretno retoriko prepričali trge, da je Evropa na poti trajnega gospodarskega okrevanja. Mogoče bo celo delovalo. Ljudje in investitorji so lačni pozitivnih novic. Če bo obljuba rasti, saj dvomim, da bo kaj več od obljube narejeno, pregnala pesimizem in spodbudila ljudi k trošenju, bo dodatek rasti v paktu tako lahko tudi deloval.

Je pa francoska poteza tvegana. Če od obljube rasti ne bo nič, bo to zabilo zadnji žebelj v krsto kredibilnosti procesa fiskalne konsolidacije in hitrega gospodarskega okrevanja v Evropi. Nobelovci onkraj Atlantika pa si bodo morali izmisliti novo razvojno zgodbico.