Ljudstvo je glas povzdignilo nepričakovano in Zahod ujelo s spuščenimi hlačami. Komaj je s predsedniške palače v Heliopolisu odneslo Hosnija Mubaraka, že je začenjalo vreti v Libiji, brbotati na sedežu petega ameriškega ladjevja v Bahrajnu in se iskriti pred obalami Adenskega zaliva. Podjarmljena ljudstva na različnih koncih arabskega sveta so nenadoma trkala na vest Zahoda, ki je desetletja z avtokratskimi voditelji v regiji sklepal dobre posle in v želji po ohranjanju stabilnosti premogel zgolj skromne kritike njihovih kršitev človekovih pravic. Razplamtevanje Levante je bilo zadnje, kar so si od Washingtona do evropskih prestolnic takrat želeli. Licence za pobijanje civilistov Asadu tako nista s svojima vetoma v varnostnem svetu Združenih narodov podelili zgolj Rusija in Kitajska.
Mednarodna zaščita za civilno prebivalstvo v Siriji je tako izostala. Civilisti so bili prisiljeni poprijeti za orožje. Pred Asadovimi silami in prorežimskimi milicami šabiha so se poskušali zaščititi na lastno pest. Poskušali so preživeti in po svojih najboljših močeh v neenakem boju Davida proti Goljatu strmoglaviti desetletja vladajoči alavitski režim Asadov. Želja po življenju in prizadevanje za izpolnitev univerzalnih hotenj vseh ljudstev na svetu jih je stala z mednarodnim pravom opredeljen status zaščitenih oseb. Za golo preživetje je bila to majhna cena - po libijski avanturi jim namreč kljub občasnemu omenjanju skorajšnjega humanitarnega posredovanja nihče ni bil dejansko pripravljen stopiti v bran.
To podrobnost je sirski režim dodobra izkoristil. Asad je začel še bolj odločno opletati z argumentacijo, da mu nasproti stojijo teroristične tolpe, ki s pomočjo nevidne roke iz tujine poskušajo destabilizirati Sirijo. Njegova razlaga ni bila povsem napačna. V odkrito moralno in prikrito finančno ter orožarsko podporo opoziciji sta se podala Savdska Arabija in Katar. Sunitska težkokategornika iz Perzijskega zaliva sta se z morebitnim padcem Asada nadejala slabitve vse močnejšega vpliva šiitskega Irana v regiji. Sirija tako ni postala le nadomestno bojišče za regionalno prevlado v regiji. V njej sta začela meriti moči tudi Zahod in Vzhod. V potekajoči dvojni hladni vojni so bile ugrabljene legitimne želje demonstrantov. Potonile so v kakofoniji razglabljanj, kako ustaviti morijo v Siriji, kaj je z mednarodnim pravom sprejemljivo in kakšno politično težo, če sploh, naj bi v prihodnje še imel Bašar Al Asad.
Čeprav je orožje v Siriji včeraj večinoma potihnilo, država ostaja močno razdeljena. Politični proces za krpanje ran državljanske vojne ostaja pobožna želja mirovnega načrta Kofija Anana. Velik uspeh bo že, če bo premirje vzdržalo. Od tod naprej ostaja pot povsem odprta. Asad bi moral ljudstvu zagotoviti pravico do zbiranja in protestiranja kjer koli v državi. A težko si je predstavljati, da bo mirno trpel morebitne demonstracije v središču Damaska, medtem ko naj bi z mavrično opozicijo razpravljal o širitvi civilnih svoboščin in enakopravnih možnostih vseh državljanov za nastop na političnem parketu. Slabih 400 kilometrov od Ljubljane tudi dvajset let po vojni v Bosni vidimo, kakšne globoke brazde se v družbo zarežejo po državljanskem konfliktu, ki ga je mednarodna skupnost predolgo prepuščala lastni stihiji. Bosna je lahko živ opomin, da se balkanizacija Sirije ne bi smela ponoviti. Do vreliščne točke pregreta geopolitična razmerja Bližnjega vzhoda pa v tem trenutku ponujajo številne dvome, da je Zahod skupaj z arabskimi državami na prepihu svobode zmožen nauke iz balkanskih napak preliti v odrešitev za Sirijo.
