V hitri povzetek šolske zgodbe ni zajeto literarno žuborenje, ki običajno spremlja pripovedi iz tretjega sveta. Zgodbe zvenijo kot iz drugega časa. Slovenski literati so pripovedi o otrocih, ki so v ledenih jutrih bosi pešačili v šolo po krutem kamenju, opremljeni le s čitanko in skorjo kruha, pisali v devetnajstem stoletju. Vse je bilo res, a ko smo jih brali, so zvenele fantastično, kot nekaj, kar je skočilo iz glave s šolsko reformo obsedene Marije Terezije.
Zdaj pa se pripravite, kajti čas se hitro vrti nazaj. Ko sva lani s fotografom v Atenah tekla po gorečih ulicah, so nama Grki govorili, da je vse skupaj eksperiment. Bankirji, politiki, mednarodne korporacije, Evropska centralna banka, EU in Mednarodni denarni sklad preverjajo, koliko nas je mogoče stisniti, je v imenu vseh rekel predstavnik enega od mnogih protestnih gibanj Dimitris Polichroniadis. Zvenelo je fantazmagorično, a obenem je bila Grčija res prisiljena po nareku rezati na vseh koncih: rekordna brezposelnost, nižanje najnižjih plač, naraščajoča revščina spodnjih slojev in priseljencev. Zaradi lakote so se spet odpirale javne kuhinje in socialne ustanove so pobirale otroke, ki jih starši niso več prišli iskat v vrtec.
V istem času se je to, kar naj bi bil "neoliberalni test", širilo po Evropi in se letos manifestiralo tudi v Sloveniji. Marca sta bili na obisku Evropska centralna banka in evropska komisija, ki ju je "zanimalo" makroekonomsko stanje države. Vlada je razpisala varčevanje, imenovano "nacionalni reformni program", in čez dva dni mora v Bruselj sporočiti, kaj smo dosegli.
Dosegli smo recimo to, da izza šolskih zidov spet prihajajo zgodbe o revščini. Otroci, slabo oblečeni, si pri malici jemljejo več kosov kruha, ker se doma ne morejo najesti. Nekateri ne prihajajo več v šolo, ker jim starši ne morejo kupiti avtobusnih vozovnic. Drugim ne morejo plačevati malic, kosil ali bivanja v dijaških domovih. Zveni kot sad fantazije? Poslušajte in berite intervjuje z učitelji iz Zasavja ali s Koroškega, kjer je brezposelnih na tisoče staršev. Ponekod učitelji že sami zbirajo denar, da bi pomagali najbolj ogroženim otrokom.
Problemi, ki so v širšem smislu povezani z eksponentno rastjo zadolženosti na afriški način (še pomnite šolsko lekcijo o obrestnoobrestnem računu?), najprej naraščajo iz leta v leto, nato pa iz tedna v teden. Novinarska kolegica Ranka Ivelja vsak dan opisuje nove šolske stiske, objavila pa je tudi izračun, da bo po "nacionalnem reformnem programu" brez dela ostalo vsaj dva tisoč učiteljev. Kdo bo potem za otroke zbiral solidarnostno pomoč?
Ko bodo učitelji vzeli v roke Frana Milčinskega, se jim bo zdelo, da berejo aktualno zgodbo. Našli pa bodo tudi majhno, a usodno razliko: nekoč so otroci revščino tolkli z realnim pričakovanjem, da jim bo znanje dalo boljše življenje. Tako misli mala Phung in tudi naš predsednik vlade je v šolo hodil peš: vsak dan osem kilometrov, od skromne kmetije do vrha partije, torej stranke. A danes v Sloveniji te zgodbe ni več. Odrašča generacija otrok, ki bo ne glede na trud in znanje gotovo živela slabše od svojih staršev. Naj torej pešačijo v šolo, če nimajo za vozovnico? Raje bodo z granitnimi kockami v rokah tekli pred parlament.
