Poskuša z retrospektivnim gledanjem slovenskih filmov, pospravlja po hiši in dela družinsko drevo, dobronamerneži ji predlagajo še rojstvo otroka, tečaj kaligrafije ali španščine, kabalo ali kikboks, v bistvu kar koli, saj so vse možnosti na trgu ustvarjanja smisla enake, to so površinska zanimanja, ki ponujajo provizoričen odgovor na vprašanje, zakaj bi zjutraj vstali iz postelje. Zdi se, da bo morda šlo na bolje, ko junakinja izkaže pisateljske ambicije, a namesto da bi jih razvijala, sprejme službo v ženski reviji, ki jo prezira, a kaj ko "rabi urnik, urnik je zdravilo za potrtost, navado sam Gospod z višav namesto sreče nam je dal, je napisal Puškin".

Piše torej o Murkih in Čepinovih, išče slike s celulitom in si izmišljuje trače, vsega skupaj se brezkončno sramuje, da bi rešila lastno dušo, pa se poslužuje uveljavljene preživitvene strategije, prizadeva si ločevati med poslovnim in zasebnim jazom, zato članke podpisuje s psevdonimom in se prepričuje: "[I]me sem jaz, jaz pa nisem tista, ki stoji za vsebino članka." Največji problem in obenem najvišja moralna vrednota junakinje je ravno to, da ne zna ločevati med službo in družbo, med jazom-v-službi in jazom nasploh, ne zna sprejeti družbene danosti, ne da bi se vprašala, ali je to, kar je videti kot pomembno in nujno, zares pomembno in nujno, in če ne, kaj potem je. Čredni nagon prezira, a ga je obenem ponotranjila in ne premore poguma, da bi čredi pokazala nago rit ali vsaj iztegnjen sredinec, zato golta prezir in zamere ter izpisuje knjigo požrtega ponižanja, tako otežena pa tone pod gladino prisluhov, prividov in fantazij.

Kljub težki temi, ki se zaključi z boleznijo, imenovano shizofrenija, je Igranje nenavadno zračen, lahek in berljiv roman. K temu gotovo prispeva pravilna struktura kratkih poglavij, sestavljenih iz dolgih stavkov, ki se pogosto ne ozirajo na ločila in mehko zajezijo miselni tok junakinje v konkretne in strnjene epizode, brez besedne razbohotenosti in balasta. Junakinja je ljubiteljica umetnosti in skozi roman profilira kar nekaj slovenskih pisateljev in umetnikov, tukaj so še portreti slovenskega provincialnega mesta in malomeščanske elite, seks zgodba v sakralni atmosferi zapuščenega gozda in fantazije o mučenju tistih, ki jo prizadenejo. Vse skupaj ima tudi jasno začrtana glavo in rep, a se potem vse bolj razrašča, dobiva nove glave, repe, ušesa, dlako, tace, junakinjina misel postaja vse bolj "nenaravna", nekoliko pošastna, utrgana, brez podlage v zunanji stvarnosti. Pomembno je, da nas kljub temu pisateljica ne poskuša šokirati ali mistificirati duševnega ustroja lastne junakinje, čeprav razpolaga s precej "šokantnim" materialom, ko na primer junakinja zasliši glasove, ki prihajajo iz goreče sveče. A je v svetu nastajajoče shizofrenije to pač "normalno", sveče govorijo in ljudem izginjajo obrazi, junakinja se celo hladnokrvno zaveda, da utegne biti vse zgolj v njeni glavi, a kako naj to ve, saj ji nihče ne zagotavlja, da je tako - morda tudi ni.

Pisateljica nas z nezanesljivo prvoosebno pripovedovalko postavi v izzivalno situacijo, ko se moramo sami opredeliti do tega, kaj se "dejansko" dogaja. Junakinja nam je simpatična in radi bi bili na njeni strani - je trpka in pronicljiva, izjemno senzibilna ter moralno pokončna - a do kolikšne mere ji lahko zaupamo? Zadnje strani se zaključijo z opazovanjem njenega terapevta - pacientka je evidentno bolj inteligentna, razgledana in miselno prefinjena od tistega, ki jo zdravi. Govori mu v metaforah, a ta nič ne dojame, ko hoče govoriti o sebi, omeni Oblomova, ruskega junaka, ki ni našel razloga, da vstane iz postelje, a jo butelj vpraša, ali je to njen najljubši pisatelj, in se nasploh izogiba pogovorom, ki ju, po njegovem mnenju, oddaljujejo od teme bolezni. "[K]ako lahko zdravnik misli, da je samo del človeka povezan z boleznijo, del pa lahko povsem preskoči," se upravičeno sprašuje pacientka. Mi seveda ne poznamo zdravnikove perspektive in mu morda delamo krivico, a se nam kljub temu postavlja klasično vprašanje: kdo je zdaj tu nor in kdo ga kot takšnega konstruira? Je nora tista, ki je zavrgla disfunkcionalni svet, v katerem ne more in noče primerno delovati, ali pa tisti, ki trdi, da je vse v najlepšem redu, in si prizadeva, da jo v tem motenem svetu ozdravi?