Turška eksplozija ni narejena na brezglavih kreditih. Turške banke so svoj propad doživele leta 2000. Nova vlada premierja Erdogana, ki vlada že tretji mandat, jih je uklenila v jekleni obroč regulacije, ki določa strogo razmerje med posojili in rezervami. Biti turški bankir je lepo, vendar tvegano. Če banka propade, bankirji garantirajo z vsem svojim premoženjem in premoženjem svoje družine. Istanbul se širi in sili v nebo, kot da so prišli nazaj časi Sulejmana Veličastnega. Istanbulčani so z eno nogo v Evropi in imajo do kontinenta kavalirski odnos. V mestu nikoli niso bili prav posebej zaskrbljeni zaradi česarkoli.

Nekoliko presenetljivo pa je do Evrope v Ankari relaksiran tudi finančni minister Mehmet Simsek. "Turčija je začela pogajanja o vstopu v Evropsko unijo leta 1963," je rekel v razkošni pisarni svojega marmornatega ministrstva. V Ankari so vladne palače grajene kot mavzoleji, mavzoleji pa zavzemajo površino spodobnega mednarodnega letališča. Skoraj petdeset let pogajanj bi moralo nekdanjega bankirja Merrilla Lyncha spraviti v obup, vendar je bil do EU prešerno razpoložen. "Turčija je imela od procesa približevanja same koristi in nobene škode. Razvila je demokratični sistem, uvedla višjo stopnjo spoštovanja človekovih pravic in uredila ekonomijo. Evropa nam lahko postavlja vedno nove pogoje, poskušali jih bomo izpolniti. To nam bo samo koristilo. Tudi če ne bomo nikoli polnopravna članica Unije, ima proces pozitiven učinek na nas."

Medtem ko je Evropa v krogih razpravljala o tem, ali je Turčija dovolj zrela za članstvo in ali je muslimanska država sploh lahko članica, se je država z izpolnjevanjem njenih pogojev razvila v regionalno silo. Zunanji minister Ahmet Davutoglu je razvil koncept ničelne stopnje problemov s sosedi, ki je turški ekonomiji odprl vrata v Grčijo, Gruzijo, Iran, Irak in Sirijo. Eno celo desetletje je bil svet videti zares lep.

Celotno sliko lahko sesuje samo še ena velika regionalna vojna. Turčija res noče nobene vojne v svoji soseščini. Grozita pa ji dve. V Siriji se politični upor proti režimu Bašarja Asada razvija v državljansko vojno. Izraelske napovedi napada na Iran in dvoumna ameriška politika do ambicij svojega zaveznika lahko zažgejo celotno regijo.

En razlog za nasprotovanje vojni je popolnoma pragmatičen. "Če se zaradi nereda v regiji zviša cena nafte, mi trpimo gospodarsko škodo," je rekel minister Simsek. Turčija je prišla do tisoč dvesto milijard družbenega bruto proizvoda brez enega samega naftnega vrelca.

"To takoj pomeni višjo inflacijo, višje obresti in nižjo gospodarsko rast. Naša potrošnja energije je strahovita. Lani smo za uvoz nafte plačali 54 milijard dolarjev. Z vsakih deset dolarjev zvišanja cene nafte se naš deficit poveča za štiri do pet milijard dolarjev. Zato je naša začetna reakcija vedno, da nočemo vojne. Se ne splača."

Vendar je usoda Turčije zdaj prepletena s sosednjo državo. Čez mejo je pribežalo skoraj dvajset tisoč beguncev, turška vlada pa je ob meji pripravila taborišča za tristo tisoč beguncev. Morda je Turčija regionalna velesila, pri revni sosednji državi pa se je morala sprijazniti z dejstvom, da nanjo nima nobenega vpliva.

"S Sirijo smo imeli zelo dobre odnose. Bili smo njihovi mentorji pri ekonomski transformaciji države. Politično smo lani delali res zelo trdo, da bi jih prepričali v politične reforme. Nismo dobili nobenega odgovora. Če bi jih takrat sprejeli, bi bil položaj popolnoma drugačen. Danes seveda reforme, ki smo jih predlagali takrat, ne bi več zadostovale. Vendar smo zadržani do vojaške intervencije."

Visoki vladni funkcionarji so obrnili registre in sedaj govorijo, da vlada nasprotuje vsakršni enostranski ali multilateralni vojaški intervenciji, in so se zatekli za široki hrbet Združenih narodov. Razlogi so zelo pragmatični.

"V naši regiji krize pridejo in odidejo, tujci pridejo in grejo. Mi pa moramo v tej soseski živeti še naprej. Popolnoma smo angažirani za stabilno Sirijo, ki bi bila demokratična. Ne moremo pa se pogovarjati s političnim vodstvom, ki ubija lastno prebivalstvo."

Turki govorijo z visoko stopnjo ekspertize. Njihova pozicijska vojna s kurdskim prebivalstvom traja desetletja in je igrala ključno vlogo pri militarizaciji države. Vendar se zanašajo, da je Asadov režim prišel do točke, s katere ni povratka, in da cena za njegov propad ne bo previsoka. Skozi sirsko krizo se Turčija lahko izmaže brez zares usodnih posledic, vojne v Iranu pa njene ambicije premočrtnega razvoja ne bi preživele.

"Napad na Iran, pa naj ga izvede kdorkoli, bi bil popolna norost," je na zunanjem ministrstvu rekel stari diplomat Arslan Hakan Okcal. "Iran bi v povračilo lahko napadel vse v svoji okolici, zaprl vse naftne poti in destabiliziral vse okoli sebe."

Potem se je zamislil in dodal, da ima Iran pravico do civilnega jedrskega programa pod mednarodnim nadzorom tako kot vsaka druga država. Politika brez problemov s sosedi je še vedno v veljavi. V okolju, kjer imajo Izrael, Pakistan in Indija jedrsko oborožitev, po morjih pa plujejo ameriške ladje z atomskimi bombami, se to zdi res malenkostna zahteva.