Njihov molk je bil odgovor na ugotovitve Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in ruske opozicije, ki sta našteli številne volilne nepravilnosti. A glavna težava teh volitev ni bilo dogajanje v nedeljo, ampak sega nazaj mesece in tudi leta, ko so verodostojnim opozicijskim kandidatom z Grigorijem Javlinskim na čelu onemogočali kandidature, ko je Kremelj blokiral kritične medije na eni strani, na drugi pa si zgradil svoj finančno-medijski imperij z državno televizijo na čelu, ki je Putinu po eni od raziskav namenila tri četrtine predvolilnega časa. Rezultat tega je bil že pred nedeljskim odprtjem volišč dvojen: da je bilo v resnici zelo malo takšnih, ki so verjeli, da Putin lahko izgubi, tudi če na voliščih ne bi bilo ene same nepravilnosti; in drugič, da mu je nasproti stala četverica protikandidatov, med njimi nekaj večnih volilnih poražencev, ki niso predstavljali prave alternative.
Tretji rezultat so protesti, za katere je predstavljala prelomnico septembrska napoved Putina in za zdaj še aktualnega predsednika Dmitrija Medvedjeva, da bosta preprosto zamenjala vlogi. Potem so sledile decembrske parlamentarne volitve, ki so dodatno razvnele strasti. Desettisoči na ulicah Moskve, Sankt Peterburga in drugih večjih mest, povezani z aktivnostjo na družabnih omrežjih, so bili obenem svarilo in napoved negotove prihodnosti. Ni naključje, da je iz Kremlja včeraj prišla nepričakovana novica, da je Medvedjev ukazal pregledati obsodbo najbolj znanega ruskega zapornika Mihaila Hodorkovskega, nekdanjega šefa podjetja Jukos, ki je končal za zapahi, ko se je začel spogledovati z opozicijo, ter še tridesetih drugih oseb, najverjetneje tistih, ki jih opozicija šteje za politične zapornike. Napoved deluje kot poskus pomirjanja povolilno razgretih strasti doma in med kritiki v tujini. Težje jo bo razumeti kot napoved vetra političnih sprememb. Te ostajajo neznanka, a je jasno, da naglice ne bo. Vodja Putinovega kabineta je včeraj dejal, da obstaja potreba po političnih korekturah, a da bo šlo za evolucijo, nikakor pa ne za izbruh sprememb, kakršen se je zgodil pod Gorbačovom.
Za Putina, ki bo predsedniški položaj tretjič uradno prevzel maja, težava niso le tisti, ki so se pripravljeni izpostaviti z udeležbo na protestih. Njegov položaj je bistveno drugačen od leta 2000, ko se je zavihtel v Kremelj. Tedaj so ga sprejeli kot rešitelja, ki bo državi po turbulentnem Jelcinovem desetletju po razpadu Sovjetske zveze vrnil staro slavo, ugled, standard življenja in, po domače povedano, naredil red. In imel je skoraj bianco menico, ki jo je izrabljal tudi za politične in medijske obračune. Zdaj bo njegovo predsedovanje pod drobnogledom tako demonstrantov in drugih gorečih kritikov kot tistih, ki gojijo visoka pričakovanja glede gospodarstva in sociale. In ki ne padajo več na mačizem. V ti dve skupini sodi večina segmentov prebivalstva: mladi, ki se Sovjetske zveze ne spominjajo in predstavljajo znaten del protestnikov in uporniške internetne sfere; srednji razred, ki želi poleg že pridobljenega finančnega ugodja odpravljanje korupcije in normalizacijo politike; starejši od 55 let, med katerimi sodeč po raziskavah Putinu podpora najhitreje pada, pri čemer je tu še težava z nevzdržnostjo ruskega pokojninskega sistema. Putin se bo med drugim moral odločiti, ali bo vztrajal pri odvisnosti gospodarstva in javnih financ od prodaje energentov ali pa bo prevzel ideje Medvedjeva o preusmerjanju k tehnološkim vejam. To je za Rusijo ena velikih dilem. Kajti vprašanje sprememb v gospodarstvu bo šlo z roko v roki z vprašanjem političnih sprememb. Če pri prvih ne bo uspeha, se bo množica, ki zahteva druge, še povečevala.
