Ok. Torej, kaj je tako posebnega v Erjavčevih besedah? Oziroma vehementni drži, da bo tiho. Prvič zagotovo dejstvo, da si prvak ene stranke takšne izjave ne bi nikoli privoščil pred volitvami. Pri nas se čas vedno šteje v posebnih pasovih. Pred in po. Pred volitvami in po volitvah. Pred referendumom in po njem. Pred padcem vlade in po njem. Skratka, po dogodku je dovoljeno vse. Po volitvah, ki brez ugibanja postavljajo zmagovalce in poražence, je zmagovalcem dovoljeno tudi takšno nakladanje. Diametralno nasprotno od tistega prej, ko so politiki skoraj izvajali striptiz, da bi prišli za nekaj sekund na ekrane. Ali pa pisali protestna pisma vodstvu nacionalke, da jih ne spusti na skupinsko fotografijo. No, za mnoge bi bilo bolje, da bi ostalo le pri fotografiji. Takoj, ko so odprli usta, smo se začeli držati za trebuhe. Ali pa za denarnice. Saj veste, naši politiki v mnogočem spominjajo na ulične žeparje. Zamotijo vas z govoričenjem, medtem pa vam praznijo torbice, nahrbtnike in žepe. Šele čez čas ugotovite, da ste ostali brez vsega. Da so pač nekaj govorili pred finalnim izborom za podelitev zaupanja in povsem nekaj drugega, ko so se prerinili na zmagovalni oder.

To, kar spremljamo od volitev naprej, je v posmeh vsemu, kar smo optimistično pričakovali pred četrtim decembrom. Ali pa le v posmeh našim iluzijam. Našim utopičnim slikam in predstavam, da lahko z enim glasovnim lističem v rokah odločamo o lastni usodi. Jok, prjatu. Prava slika je točno to, kar se nam zdaj dogaja. Nategovanje po dolgem in počez. Skoraj en mesec poslušamo izjave, ki so ista postana pašta. Bomo šli in ne bomo šli. Bomo sestavili in ne bomo sestavili. Bodo odločili člani stranke ali pa ne bodo odločili. Se bomo posvetovali in sprejeli odločitve. Smo prišli korak naprej in smo naredili korak nazaj. Imamo pogoje in spet imamo pogoje. To ni otroški vrtec. To je impotentnost. To je nesposobnost pogledati preko egoističnih plotov. Ali pa le enostaven strah. Strah, da ne znam. Da nimam pojma, kaj naj zdaj počnem. Namreč, gre za čas po in ne za čas pred. Takrat se je lahko prodajalo kičaste slikanice obljubljene dežele...

Pa nazaj k Erjavčevi izjavi. Recimo, da gre za splošno zagrenjenost. Prvak stranke ima poln kufer novinarjev, ki se delajo, da vse vedo. Da v bistvu pridejo le na kratek čeking oziroma preverbo svojih tez in mnenj. Še več, da jih v bistvu sploh ne zanima, kaj bodo govorci izjavili. Saj je jasno, da ne bodo govorili resnice. To je splošna predpostavka. Politik pred kamero vedno nekaj skriva. Eni tudi lažejo in potem letijo na rezervno klop. Še več, nimajo več šans, da bi sploh prišli na tekmo. Dosledno to izvajajo vsi novinarji, reporterji, papagaji in odrešitelji v Svetu na Kanalu A. Za njih so vsi sogovorci v principu krivi nečesa. Obsojeni vnaprej. Ter nimajo časa za zagovor. Vse, kar lahko storijo, je, da se izrečejo o krivdi. Najbolje, da kar takoj na začetku priznajo vse in še kaj več. Za rezervo. Namreč, če ne priznajo, jim nihče ne verjame. Še najmanj televizijski novinarji, ki vse vedo. Njim je jasen svet. Svet barab, ki nas cuzajo in zajebavajo na vsakem koraku.

Prav zato so pravi zmagovalci letošnjega leta tako imenovani off the record posnetki. Tisti posnetki, ki so bili narejeni na skrivaj. Nekaj med resničnostnim Big brotherjem in domačimi posnetki. Zamegljeno, slabo razločno, na meji konspiracije. Neke vrste vohunski material. Skrita kamera. Zmagovalni so posnetki Zorana Thalerja. Kamera pod mizo, dogovarjanje o sodelovanju na njej. Vse skupaj žmohtno zato, ker vsi takoj skočimo do stropa, ko zaslišimo besedo podkupnina. Prav zato verjamem, da se bo od zdaj naprej govorilo o nujnih dajatvah. Ali provizijah. Saj je ja logično, da se vse usluge merijo v denarju. Tudi ko država kupuje oklepnike. Najverjetneje nas čaka v tem letu točno to. En posnetek, ki bo vse razkril. Če so lahko na dan prišli posnetki zaprtih sej vlad ali pa zaupni pogovor predsednika vlade Boruta Pahorja z novinarji, potem ni vrag, da ne obstaja vsaj en posnetek, ki bo vse skupaj postavil v novo luč. Zvočni ali slikovni. Brez telepatskih primesi. Namreč, to smo se že naučili iz zgodovine. Tolikokrat omenjena aretacija Janeza Janše in potem še trojice tisto pozno pomlad leta 1988 bi bila brez odmeva, če ne bi obstajala vsaj ena fotografija. Točno tista konspirativna od Toneta Stojka, na kateri se je gradila zgodovina zadnjega četrt stoletja. In morda je res čas, da se začne pisati nova zgodovina. S posnetkom ali brez njega. Vsekakor pa brez brez političnih klovnov pred kamerami. Vem, pobožne želje. Ampak, obstaja čas po novem letu...