Ljudje smo na svoje slabosti močno navezani. Kadilci so Bručanov protitobačni zakon sprejeli, kot bi šlo za sodni dan. Danes je čist zrak v lokalih in na delovnih mestih samoumeven. Prav tako ni prav nikakršne škode, ker zaradi Kebrovega zakona po deveti uri ne moremo kupiti steklenice vina. Ko se je o njem še razpravljalo, smo se naposlušali zabavnih neumnosti, na primer, da bodo šli nekateri sodržavljani zato lačni spat. Danes imajo še največ težav s tem trgovke, ki se minuto čez deveto z najstniki prepirajo, ali je še čas, da alkohol prinesejo k blagajni.
Pri trošarinah na nezdravo hrano je bojazen, da bo kdo prikrajšan, bolj upravičena. Prazne kalorije so bistveno cenejše od sadja in zelenjave. Revnejši se zato v povprečju prehranjujejo manj zdravo in imajo tudi več težav s težo. Leta 2007 je imelo prekomerno težo 40 odstotkov odraslih prebivalcev, debelih pa je bilo 17 odstotkov. Ta delež se je glede na poročilo Neenakosti v zdravju v Sloveniji sicer povečal v vseh socialnoekonomskih skupinah, najmanj pa v skupini z najvišjim socialnoekonomskim položajem. Leta 2007 je bilo prekomerno hranjenih in debelih 38 odstotkov ljudi z nizkim socialnoekonomskim položajem, pri ljudeh z visokim socialnoekonomskim položajem pa 26 odstotkov. Delež debelih je hkrati višji pri ljudeh z nižjo izobrazbo in med brezposelnimi. V starih časih je pomanjkanje pomenilo lakoto, danes pomeni izobilje neprimernih, a poceni živil. Ko so v ZDA razpravljali o podražitvi hitre in prazne hrane kot ukrepu za zajezitev epidemije debelosti, so nasprotniki opozarjali, da bodo s tem revežem odvzeli skoraj edino veselje v življenju. V ozadju tovrstnega dušebrižništva je bila industrija nezdrave hrane, ki z našo željo po sladkem, slanem in mastnem dobro služi. Kako močan je njen vpliv, kaže tudi niz neuspešnih poskusov, da bi v Evropi omejili oglaševanje teh izdelkov. Tudi v Sloveniji staršem vedno znova lažejo, da bodo njihovi otroci zdravi, močni in veseli, če bodo malicali "mlečne" ploščice ali piškote, ki vsebujejo 40 odstotkov sladkorja.
Čeprav so poceni, nas ta povsem nepotrebna živila, ki so postala del vsakdanjika, veliko stanejo. Sladkornih bolnikov je vse več, celo med otroki. Ceno na koncu plača posameznik, ki zboli, pa tudi zdravstvo, saj je zdravljenje z debelostjo povezanih kroničnih bolezni izjemno drago. Trošarine, ki bodo te izdelke podražile in s tem vsaj deloma zmanjšale njihovo privlačnost, bodo tako kot večina javnozdravstvenih ukrepov seveda izpadle kot še eno vtikanje države v pravico do užitka. Zato bi bilo nujno, da jih namenijo za programe v zdravstvu, ki tako ali drugače zmanjšujejo škodo zaradi nezdravega načina življenja. Možnosti je veliko, od preventivnih programov za otroke do pomoči sladkornim bolnikom. V kriznem času bi bilo treba hkrati poskrbeti, da bi bili zdrava prehrana in rekreacija ljudem bliže, tudi cenovno. Na finančnem ministrstvu naj bi neuradno imeli precej pomislekov do ideje o novih trošarinah. Če se bodo na koncu kompromisno izgubile v državnem proračunu, bodo dobronamerna opozorila le opravičilo za še eno razpiranje denarnic - prav toliko prazno, kot so prazni izdelki, ki jih nameravajo podražiti.
