Predlagani zakon že v svojem prvem členu pove vse o svoji vsebini, saj določa organizacijo, delovanje in vodenje policije ter posebnosti delovno-pravnih razmerij zaposlenih v policiji pa tudi njihove pravice in obveznosti in hkrati ureja tudi delovanje pomožne policije. Glede na splošno podcenjenost dela pooblaščenih uradnih oseb s prisilnimi pooblastili, ki moramo za izvršitev naloge dati na voljo tudi svoje življenje, lahko piscem zakona le čestitam, ker so napisali zakon, ki daje ustreznejšo in pravičnejšo ceno dela policistom, a žal samo njim.

Ministrici za notranje zadeve Katarini Kresal se je zalomilo pri izjavah za javnost, ko je govorila o privilegiranem statusu pravosodnih policistov (paznikov), carinikov in vojakov ter nam pripisovala povsem neznane bonitete in dodatke, ki jih policisti nimajo.

Pričakujem, da bo tudi minister za pravosodje Aleš Zalar sledil primeru svoje kolegice in za pravosodne policiste ter druge strokovne delavce v zaporskem sistemu uredil primernejši materialni in delovnopravni status, saj delamo v slabših delovnih razmerah in še s slabšo opremo kot v primerljivih poklicih. Delamo izključno z obsojenci in priporniki ter osebami v uklonilnem zaporu, kar pomeni, da smo stalno izpostavljeni življenjskim nevarnostim, nalezljivim boleznim in stalnim negativnim psihosocialnim vplivom subkulturnega zaporskega okolja.

Zdajšnja razmerja plač v javnem sektorju so neprimerna in obstoječe stanje po mojem mnenju ne zagotavlja optimalnega delovanja državotvornega dela državnega aparata in še posebno varnostnega sistema, ki bi naj bil enoten in uravnotežen tudi v plačnem delu, ko gre za povsem primerljivo, nevarno, odgovorno in strokovno zahtevno delo.

Današnja zaporska populacija je zrcalna slika našega družbenega dna, ki se žal še samo širi, tam pa kraljujejo: revščina, mamila, bolezni in nasilje ob pomanjkanju temeljnih človeških vrednot. Velika večina pravosodnih policistov že desetletje ne ve, kaj je normalno socialno življenje, saj opravijo vsako leto skoraj za mesec dni in pol obveznega nadurnega dela in zelo redki so tisti posvečeni, praznični in brezskrbni trenutki, ki jih lahko preživimo z najdražjimi.

Ne glede na krizo širimo pravice obsojencem in pripornikom, kar terja več denarja in povečuje obseg dela že tako preobremenjenim zaporskim uslužbencem, kar je naravnost licemerno glede na kritično stanje javnih financ. Naj nihče niti ne pomisli, da kakor koli nasprotujem spoštovanju človekovih pravic, vendar pa vsaj osebno ne sprejemam dejstva, da v tej krizi obsojence povežemo s svetovnim spletom, nimamo pa denarja, da bi dostojno oblekli in opremili pravosodne policiste, ki imajo večinoma le ene hlače in dve srajci. Tako je videti naše varčevanje, ki je v končni posledici tudi jemanje človeškega dostojanstva in poklicne časti pravosodnim policistom. Vztrajanje slovenske vlade pri zmanjševanju sredstev, namenjenih zaporskemu sistemu, lahko povzroči resne motnje in ogrozi varnost zaporov, kajti v nobenem primeru si ne smemo privoščiti, da ne bi nadomestili uslužbencev, ki se bodo upokojili oziroma zapustili sistem, in nadomestili opreme, ki ji je že davno potekel rok uporabe, da tiste, ki je nimamo, a nujno potrebujemo, posebej ne omenjam. Vlada milostno opazuje razsipništvo zgubaških podjetij v državni lasti, kjer si delijo fantastične nagrade, velike regrese in podobno, vendar tega ne prepreči, brez milosti pa mlati po državnem aparatu, od katerega je neposredno odvisna, saj brez učinkovitega državnega aparata tudi javnih prihodkov ne bo.

Te dni smo praznovali 20. obletnico vojne za Slovenijo, katere udeleženci smo bili tudi pravosodni policisti in drugi zaporski uslužbenci. Čeprav smo bili bolj partizansko opremljeni, smo uspešno opravili vse naloge, vendar nas zdaj ni nihče niti povabil na nobeno od množice državnih proslav, še manj nam dal kakšno simbolično priznanje, morda pripel kakšno medaljo, ki so jih naši predsedniki delili po dolgem in počez.

Z našo "vrsto" (zaporski uslužbenci) je nekaj hudo narobe, saj smo se kot zaporski sindikat 10 let borili, da nam je država priznala status veteranov vojne za Slovenijo in nas za desetletje prikrajšala za čast, ki smo si jo nedvomno zaslužili. Lepo je bilo gledati kolege veterane iz nekdanje milice, teritorialne obrambe, gasilce in druge, ki so te dni paradirali v svečanih uniformah, nas seveda ni bilo med njimi, ker jih nimamo, saj se borimo šele za delovne uniforme. Krivcev za to bedo seveda ne bom iskal po zaporih, ker jih tam ni bilo in jih ni.

Edini naš "privilegij" ostaja, da se vedno pojavimo na prvih straneh časopisov, ko kdor koli meni, da je v zaporih nekaj narobe, pa naj bo res ali ne.

Frančišek Verk, predsednik Konference sindikata Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij