Še huje, ko ga denimo zmoti časopisni članek o njegovem delu, se prepusti gostilniškim kvantam in na javni tiskovni konferenci vpričo kamer novinarju, ki mu hoče zastaviti vprašanje, zabrusi: "Ko berem taka sranja, je seveda zelo blizu korak, da odideš."

No, upam, da je ta korak toliko blizu, da bo odšel. V imenu minimalne javne higiene. Kaj nam namreč njegova zgodba pripoveduje, v čem je poučna, saj nas kot posameznik tak človek seveda ne more zanimati?

Pripoveduje nam o treh rečeh: o nevzgojenosti in neotesanosti izobraženih, o njihovi neprofesionalnosti in o nadaljnjem razpadu minimalnih kulturno-civilizacijskih standardov v javnem prostoru.

Človek, ki uporablja tako govorico, je vzgojno podhranjen in ne obvlada temeljnega orodja človekovega delovanja v družbi. Seveda lahko rečemo, da na svetu mrgoli neotesancev, ki v pomanjkanju besednjaka vse pojave, ki jih v življenju vznemirijo, pospremijo z besom in tremi besedami na p, k ali s. To je res. Toda ti lipeti so zasebne osebe. Do svojega primitivizma imajo pravico, dokler seveda z njim koga ne užalijo tako močno, da jih toži. Žalostno je, če te je življenje tako prikrajšalo, da se nisi zmožen izraziti drugače, a tako pač je.

A gospod Kozina ni slehernik, ki bi mu tolerirali, da ima težave z oblikovanjem malo bolj zapletenih misli. Gospod Kozina je plačan iz proračuna, na funkciji, ki zahteva zmožnost oblikovanja zapletenih misli in zahtevnih stavčnih struktur, še več, na funkciji, kjer naj bi po službeni dolžnosti razlikoval, kaj je pravo in kaj aufbiks. Kot državni uslužbenec z možnostjo javnega nastopa bi moral ljudem na vsakem koraku z zgledom kazati, da obstaja družbeni in pravni konsenz o načinih urejanja nesoglasij. Da se sicer resda lahko stepemo, zlasamo in popljuvamo, da pa obstajajo tudi druge, bolj plodne poti, kadar se zasebna ali javna oseba ne strinja s časopisnim člankom. Ena takih poti je demanti, zanikanje zapisanega in prikaz nasprotnih dejstev, druga pot je javno soočenje argumentov, skratka angažirana, lahko sočna, strastna, intelektualna, a kultivirana polemika med ljudmi, ki ne mislijo enako.

Gospod Kozina ravna drugače: z oblastne pozicije zmerja, ker očitno ne zna kritizirati. Razlika med kritiko in zmerjanjem pa je argumentacija. Kritika, pa naj bo še tako neusmiljena ali celo krivična, temelji na argumentih, ki so lahko utemeljeni ali ne, zmotni ali pravi, pošteni ali zavajajoči. V vseh primerih je nanje mogoče odgovarjati, jih izpodbijati, jih razkrinkati kot lažne ali kot intelektualno šibke, nedomišljene, nedorasle. Argumentacija je temelj vsakega medčloveškega dogovarjanja in ga sploh šele omogoča. Če ne, imamo monolog, monolog močnejšega.

Ko pa se človek na poziciji moči brez zavor javno prepusti spahovanju, ker mu je nekaj obležalo v želodcu, smo v polju nerefleksije, v polju instinktov in nenadzorovanega metabolizma, ki se razglaša za pravno stroko. Pustimo ob strani skrajno tesnobno misel, kakšen vokabular tak človek uporablja šele zasebno, če je v javnem prostoru zmožen takšne mešanice infantilizma (otročja grožnja z odhodom) in poniževalne vulgarnosti. Raje se ozrimo na polje javnega in se vprašajmo, kaj nam torej sporoča država, ki jo predstavlja državni tožilec.

Sporoča nam, da je kavbojska država, ki s pozicije moči nahruli in utiša vsakogar, ki ji ni všeč. Sporoča nam, da je država, ki ne pozna ali ne uporablja lastnega prava, lastnih pravnih poti. Sporoča nam, da so z negativno selekcijo na najvišjih položajih vzkipljivci, infantilneži in egomani. Ki odločajo o najbolj ključnih zadevah. Sporoča nam, da naj, tako kot ona, kadar nam kaj ni všeč, človeka nahrulimo in mu odvzamemo besedo. Sporoča nam, da so družbeno pomembni položaji zato, da ti ni več treba krotiti ne svoje nezrelosti, ne svoje arogance, ne svojih neposrednih interesov. Sporoča nam, da državni uslužbenec svoj položaj razume kot osebni fevd, ne kot trenutno podeljeno funkcijo, in ga zato tudi brani kot zasebnik, rahlo primitiven, kot vidimo.

In to je problem te države. Ton, ki ji ga dajejo javne osebe v javnem diskurzu, je ton ne-razlikovanja med osebno ravnjo in problemskim govorom. S tem pa spodbujajo "kulturo" pavšalnega uličnega obračunavanja, to je reality show, plačan iz proračuna: ta si pa upa, ha, pa mu je naravnost povedal, ha, prav ima….

Ne. Nima prav. Lahko bi celo imel prav, lahko bi celo argumentirano zavrnil trditve iz članka in bi rekli: prav ima, res ni bilo v redu, kar je kolega napisal. Toda ko se človek zateče k najenostavnejšemu, k udarni moči kletvin, takrat vsi vemo: manjka mu misli. Manjka mu moči misli, znašel se je na ledu, lovi ravnotežje in pri tem je pripravljen podreti vse okoli sebe, da se ohrani na nogah.

In: nikakor a priori ne nasprotujem kletvicam, nisem puritanka, ki bi se prijela za križ vsakič, ko bi zaslišala "nezaslišano". Nasprotno, kletvice so legitimni in koristni del jezika, so jezikovna lega, ki večkrat edina, skoraj katarzično, opiše neko problematično stanje. Le da niso uporabne v javnem diskurzu. Kako se ta "uporabnost" meri? Preprosto, s preizkusom zrcala. Če Kozina zasebno reče: "Novinar serje," mu lahko nekdo odvrne: "Ti serješ!" Toda če Kozina javno govori na tak način, ali naj mu novinar vrne z istim: "Sranje je to, kako ste zasrali ta primer!"? Naj to potem še napiše v komentarju? Naj se torej tiskovne konference, javne razprave in članki spremenijo v tekmo kar najbolj sočnih vulgarnosti in kar najmanjše doze argumentov? Vse kaže, da nam javni uslužbenec Kozina priporoča prav to. Tudi mi mu imamo nekaj priporočiti: glede na katastrofalno neuresničevanje pravne države bi morda morala sodna veja oblasti, ki v javnosti ne premore minimalnega zaupanja, izmed vseh vaj v slogu trenirati predvsem tisto o skesani samokritiki. Arogantna pa naj bo, ko bo sodstvo končno delovalo.