Če jim ob prvi priložnosti ne rečeš ne - jim pa nismo, ker smo bili menda država v razvoju, pa smo jim (junakom našim izbranim) popuščali - lahko pričakuješ zgolj še razbohotenje. Ki se je zgodilo. No, človek obrača, Bog obrne, pravi pregovor, ki niti ne namiguje toliko na navzočnost Boga, kot na zmotljivost človeka. Toliko bolj na zmotljivost človeka, ki se prodaja kot nezmotljiv, kar pa je politik že v osnovnem opisu nalog. Zato je, če ne gre za tragedije, ki jih je zgodovina politike prav tako polna, zabavno, ko politični koncepti navržejo kakšne nepričakovane stranske posledice.

Ena teh je razmerje med košarko in nogometom. To razmerje se je od časov rajnke Juge do dandanes namreč spremenilo. In to popolnoma. Medtem ko so jugoslovanski košarkarji osvajali medalje in naslove, predvsem pa blesteli z igro, polno improvizacije, inteligence, dogovora in sožitja, so nogometaši skrbeli za afere, zvezdniško priskutnost in razočaranja. Kajti obenem so tudi stalno obujali upanje, da se bo kaj spremenilo. A ni šlo. Principi vodenja nogometa, ki so vladali v nekdanji državi, niso zmogli sestaviti ekipe, ki bi lahko udejanjila nesporne kvalitete jugoslovanskih nogometašev. Za to je primanjkovalo miru, zdrave pameti, sloge in neke vrhovne inteligence, ki bi ji tekmovalni uspeh uspelo predpostaviti parcialnim interesom raznih klanov. Na vsakem prvenstvu smo upali, da se bo končno zgodilo, kar smo menili, da nam pripada, torej uspeh, vendar pa nas je vsako prvenstvo dotolklo. Ah, naj se spomnim samo Španije '82! Boleče še danes.

Košarkarjem je po drugi strani uspevalo prav to. Sloga in inteligenca. Morda ste že kje slišali ali pač prebrali, da se Dragan Kičanović in Dražen Dalipagić, sicer člana mitske jugoslovanske postave iz sedemdesetih in osemdesetih, ki je v tistem času osvojila vse možne reprezentančne naslove, zunaj terena nista prenašala? Človeka menda nista niti govorila drug z drugim! No, na terenu, v tekmah proti skupnemu nasprotniku, sta delovala brezhibno složno. Tudi zato je bila Jugoslavija država, v kateri so nogometaši veljali za "neumne", košarkarji pa za "pametne". "Naši košarkarji so boljši od tega, kar zaslužimo. Naši nogometaši so prava resnica o nas," je kot ključno misel o tem zapisal Duško Radović, slavljeni srbski literat.

Nekaj je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bila košarka šport študentov oziroma intelektualcev, medtem ko je nogomet svoje sile rekrutiral iz manj šolajočih se krogov. Zato je osamosvojitev Slovenije od Jugoslavije za marsikoga pomenila tudi osamosvojitev od nogometa oziroma priklon košarki. In v tem duhu je Slovenija zastavila svoja prva leta. Košarka je bila tisti šport, na katerega je na novo nastala država evidentno bolj računala. Šport establishmenta, jetseta. Šport, v katerega so veljaki vpisovali svoje potomce. No, dvajset let pozneje so slovenska razmerja obrnjena. Vzoren primer sodelovanja pomenijo nogometaši, medtem ko košarkarske zdrahe ponujajo prenekatero primerjavo za to, kakšni pravzaprav smo v svojih najslabših trenutkih. V bistvu nepresenetljivo. Za zakon negacije negacije gre, ki pa je bil za politike in njim sorodne projektante vedno predvsem moteč.