Aleksander Lucu
Foto: Alenka Žavbi
Kako je z ugodnimi krediti, ki jih Evropska banka za razvoj ponuja za graditev šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (Teš 6), je jasno. Francoski proizvajalec opreme Alston, ki naj bi pri gradnji potegnil največ, je v banki prek svojega predsednika Nicolasa Sarkozyja dosegel, da kredit za Slovenijo bo, če jim bo le uspelo Ljubljano zvabiti v kreditno past. Velenjsko-šoštanjski lobi je takoj pohitel z razlago o ugodnem kreditu, vendar je znano bančno pravilo, da kdor jemlje kredit, potegne kratko in da ugodnih kreditov preprosto ni. Pri tako velikanski vsoti in negotovem projektu pa je katastrofa neizogibna. Poglejmo si primer, ki bo marsikomu odprl oči, kako se mednarodni kapital poigrava z lokalnimi poslovnimi nevedneži. Pred drugo svetovno vojno, še v kraljevini Jugoslaviji, je Amerika dala kredit za gradnjo železnic v Srbiji. Če verjamete ali ne, po nekajkratnih sukcesijah po rojevanju novih držav je Slovenija še vedno plačnik dolgov iz časa Nikole Pašića, predsednika vlade v kraljevini Jugoslaviji. Nič drugače ne bo s krediti Teš 6, kajti vrag je vedno skrit v ljudeh, ko se lotijo poslov, ki jih ne poznajo. Recimo Borut Meh, ki je z modnih prizorišč bušnil v termoelektriko, pa je drugače sijajen možakar!
Podoben primer se dogaja tudi v Intereuropi Koper, kjer nadzorni svet počenja mogoče in nemogoče pravne vragolije, da bi uničil sedaj že legendarni logistični center Intereurope v mestu Čehov v Podmoskovju v Rusiji. Predsednik nadzornikov je Bruno Korelič, nekoč predsednik uprave Luke Koper, ki je bil med tremi pobudniki največje bančne zablode v samostojni Sloveniji, ko se je Banka Koper in z njo celoten informacijski sistem o finančnem stanju mnogih Slovencev in podjetij za piškav denar prodalo Italijanom. Član nadzornega sveta Intereurope pa je zdaj tudi dolga leta trajno žareči šef Letališča Brnik Vinko Može, ki je zadolžen za preiskave o naložbah v logistični center Čehov. Njima ob strani pa neumorno dela družbo s pravnega področja podkovan ljubljanski odvetnik Miha Kozinc (seveda nekdaj predsednik nadzornikov v Luki Koper, ko jo je vodil še Bruno Korelič). Neumorno se dela na osmešenju donedavnega predsednika Intereurope Andreja Lovšina ter skuša izničiti pomen in vrednost logističnega centra Čehov. Kako močan je njihov trud, naj pove podatek, da je Intereuropa, da bi sama sebe osmešila pred svetom, odvetniški pisarni Kozinc izplačala za usluge vrtoglave vsote v evrih, ne v rubljih.
Razumeti Angelo Merkel
Resnica ima namreč tudi drugo plat. Kakršnokoli že orožarsko osamosvojitveno pot ima za seboj Andrej Lovšin (dolgoletni kričavi člani LDS pri prodajanju orožja le malo zaostajajo za njim), kako je iz fantiča, ki ga je preživljala mama, zobna tehnica v Ribnici, postal premožen poslovnež z lastnim avtoprevozniškim podjetjem, je nekaj neizpodbitno. Ko je velikanska poslovno-politična delegacija Slovenije pred štirimi leti pod vodstvom Janeza Janše obiskala Moskvo in jo je sprejel celo sam Vladimir Putin, je bil uradni obisk lepa protokolarna in bontonska polomijada. Dejstvo je, da je takrat edino Andrej Lovšin izkoristil priložnost in mu je uspelo, da se je sestal s tako pomembnimi lokalnimi vplivneži, da so udarili v roke za gradnjo velikega logističnega centra v Čehovu, ki se je tudi zgradil in živi. Trenutno je v najemu in daje zelo dobre poslovne rezultate. Samo medklic: nemški avtoprevozniki so se še pred Lovšinom podali v Moskvo skupaj s svojim ministrom za promet, da bi se dogovorili za gradnjo podobnega logističnega centra, kot je Čehov, vendar jim ni uspelo z vso pripravljeno dokumentacijo priti niti do najnižjega uradnika. Poslovne zakonitosti v Rusiji je pač treba poznati. Tudi zato je sedaj nemška kanclerka Angela Merkel tako redna gostja v Rusiji. Nemški analitiki so zaznali, da kanclerka z odličnim obvladanjem ruskega jezika dobesedno podira vse plotove, ki so na poti prodiranja nemškega gospodarstva v Rusijo. Še več, napovedujejo, da Angela Merkel prihodnjih volitev ne bo dobila doma, pač pa v Jekaterinenburgu za Uralom, kjer ruski predsednik Dimitrij Medvedjev sprejema res samo najdražje goste iz tujine.
In če je logika slovenske zunanje gospodarske politike že od nekdaj navezanost na Nemčijo, potem bi morali tudi z Nemci skupaj v Rusijo, pri čemer smo jim lahko celo zelo koristni. Še več, naš predsednik dr. Danilo Tĕrk je dal z nedavnim obiskom v Trstu jasno vedeti, da bo Trst zaživel in preživel edino s Slovenci in slovenskimi povezavami po svetu. Namig so doumeli celo najbolj zagrizeni črnosrajčniki, ki so pred leti bridko potegnili za nos prav Bruna Koreliča, ki so mu v zameno za Banko Koper dali v najem sedmi pomol v tržaškem pristanišču. Ostali smo brez banke, brez pomola, Koreliču pa se ni skrivil niti las.
Krkina želena samopodoba
Toda časi hitijo in posebno v krizi uspevajo vizionarji, kot so Merklova, dr. Tĕrk, Medvedjev, Josipović in celo ostareli italijanski predsednik Napoletano. Silvio Berlusconi se je že zdavnaj zasebno spletel s Putinom, kajti Rusija je tudi Italijanom edina svetla poslovna zvezda na obzorju. Zakaj ne veriga Italija, Slovenija, Nemčija in Rusija, v kateri smo samo Slovenci slovanski brati Rusom in tudi zato, ker je ruski veleposlanik v Sloveniji Doku Zavgajev jeseni napovedal v Ljubljani odprtje ruskega znanstveno-kulturnega centra.
Nekaj zanesljivo paradnih naložb ima Slovenija v Rusiji, med katerimi je pravi vzorec tovarna Krka v mestu Istra, tudi v Podmoskovju, ki smo jo obiskali letos junija. Nad njo je bil izjemno navdušen celo akademik Jože Pirjevec, ki je dal po ogledu sijajno izjavo, češ, Krkina tovarna v Rusiji je natančen posnetek želje Slovencev, kako naj bi nas videl svet. Vse deluje brez napake, vse je čisto, utečeno, mirno, delavci so zadovoljni. Celo več, za Ruse, zaposlene v Krki v Istri, velja, da jih je v življenju doletela največja sreča.
In v tako obetavne evropsko-ruske poslovne razsežnosti se je brez kančka razumevanja prihodnosti zapodila vesela druščina zgodovinsko preživelih poslovnih velemojstrov, Korelič, Može in Kozinc, ki jih ne briga kakšno škodo delajo Sloveniji. Logistični center Čehov je za našo državo neprecenljiv vložek, ki ga lahko damo na pogajalsko mizo tako z Nemci kot Italijani. Res je Andrej Lovšin gradnjo Čehova razumel malo po svoje, toda logistični center stoji, ima svojo vrednost in ceno. Nihče pa se ne zgane ob dejstvu, da je Telekom za časa predsednikovanja Bojana Dremlja v Makedoniji z napačnimi odločitvami zapravil mnogo več evrov, kot je stal logistični center Čehov.
