Ja, če verjamete ali ne, a na daljnem afriškem jugu so bile nebogljene Združene države Amerike sveto prepričane, da so bile načrtno oškodovane s strani mogočnih Slovencev, ki so jim s pomočjo zakulisnih igric skorajda prekrižali njihove velike načrte. V tem pravljičnem južnoafriškem svetu so se zaradi strahu pred nami tudi Angleži pričkali kot mali otročički in je potlej cela Anglija kolektivno grizljala nohte vse do zadnjega sodnikovega žvižga. Vse to zaradi države, ki ima manj prebivalcev, kot ima David Beckham prijateljev na Facebooku.

Ta prekrasen pravljični svet je bil nasploh neverjeten, saj so tam prav vsi poznali mogočno evropsko državo Slovenijo. Večina Južnoafričanov sicer nikoli ni slišala za Turčijo, Kitajsko, Romunijo, Kanado, Rusijo ali Iran, a zato je prav vsak Južnoafričan dobro vedel, da je Slovenija z malce sreče premagala Alžirijo in da je odlično igrala proti Ameriki. "Good game," so tako drug za drugim ponavljali še tri dni po nepozabnem spopadu titanov na Ellis Parku v Johannesburgu.

No, neka prijazna gospa mi je dan po tej tekmi sicer priznala, da imajo njeni otroci v neki johannesburški šoli neznanske težave z ločevanjem slovenske, slovaške in srbske zastave, ki, mimogrede, vihrajo na vsakem južnoafriškem vogalu in jih skupaj z vuvuzelami prodajajo celo južnoafriški ulični preprodajalci, nek simpatični mimoidoči gospodič pa je ob pogledu na moj slovenski dres veselo vzkliknil: "O, Slovekia!" A to so bili le omembe nevredni nesporazumčki, saj je za razliko od številnih ljudi drugod po svetu večina ljudi na skrajnem jugu Afrike zelo dobro poznala ključno razliko med Slovenijo in Slovaško, ki je znašala natanko tri točke. Slovenija je namreč po dveh odigranih tekmah imela štiri, Slovaška pa le eno osvojeno točko.

Ko so tako slovenski nogometaši prejšnjo nedeljo obiskali Soweto, predmestje Johannesburga, v katerem živi pretežno črnsko in povečini zelo revno prebivalstvo, kjer se majhne pritlične hišice raztezajo v nedogled in od koder se ljudje vsako jutro podajo v Johannesburg z upanjem, da bodo morda naposled le našli zaposlitev in si zagotovili vsaj skromno preživetje, so se domačini navdušeno zapodili proti njim. Dve debelušni južnoafriški gospe sta Samirja Handanovića prijeli vsaka pod eno roko, da bi se slikali z njim, reprezentanca sowetskih dopopkovskih žogobrcarjev pa je izkoristila svojo zgodovinsko priložnost ter s popularnim Sarmo na hitro odigrala še partijo afriško-slovenskega pepčka.

In medtem ko so v angleškem taboru sklicevali krizne sestanke, angleški mediji pa že sekali Fabia Capella in njegovo šestmilijonsko plačo, so se naši fantje v Sowetu pred hišo Nelsona Mandele sproščeno nastavljali prijetno toplemu zimskemu soncu. Svet je bil res lep kot v pravljici. Selektor Matjaž Kek je opazujoč nastope od nikoder vzetih uličnih zabavljačev ves blaženo pomirjen navrgel, da bodo njegovi varovanci na odločilni tekmi proti Angliji pač dali vse od sebe, oni pa so medtem drug za drugim le mirno ponavljali, da bi bili radi v Afriki čim dlje. In človek, ki je videl to gručico prisrčno zmedenih fantov, ki niti ne vedo, kako naj se obnašajo, ko jih obletavajo njihovi mladi afriški oboževalci in ki predvsem neskončno uživajo v tem, da so del največjega dogodka na svetu, bi jim resnično privoščil, da bi se vrnili domov šele julija. Ali pa še kak mesec kasneje.

Tu, v Sloveniji, jih namreč čaka nek povsem drug svet, svet, v katerem se bodo bržkone tolažili s tem, da so najmanjša država, ki je kdajkoli dobila tekmo na svetovnem prvenstvu, da je že uvrstitev na svetovno nogometno prvenstvo zgodovinski uspeh in da jim je za uvrstitev v osmino finala zmanjkalo le malo sreče. Spet bodo naši mali simpatični avtsajderji, ki bodo že nekaj dni po povratku s svetovnega prvenstva stali za nami v vrsti za kruh v vsaki bolje založeni trgovini. Ljudje se bodo sicer obračali za njimi, neopazno rukali svoje partnerje v rebra in šepetali: "Ali ni to…", a že čez nekaj mesecev bodo med naročanjem svojih prerezanih žemljic in rezin jošta in posebne salame kapetana Roberta Korena brez sramu preimenovali v Zlatka Zahovića, Milivoja Novakovića pa v Sebastijana Cimirotića.

In zato mi je šlo ob tistem golu Landona Donovana v dvaindevetdeseti minuti tekme proti Alžiriji kar na jok. Zato, ker sem videl gručico fantov, ki jih je nekdo neskončno grobo pregnal iz njihove pravljice in jih zabrisal nazaj v realni svet, ki še zdaleč ni tako zelo očarljiv kot je južnoafriški. Videl sem jih, kako poklapani prihajajo domov, tam pomivajo posodo in odnašajo smeti, hodijo na sprehode in na nedeljska kosila k staršem ter zopet postajajo povsem običajni fantje, možje, sinovi in očetje, medtem ko časi, ko je zaradi njih, kot je to slikovito opisal Matjaž Kek, trepetalo pol sveta, postajajo le še lepi in vse bolj oddaljeni spomini, o katerih bodo nekoč pripovedovali svojim vnukom.

A ne bodo le naši fantje pripovedovali zgodbic iz Južne Afrike. Tudi navijači se bomo še mnoga leta spominjali, kako smo bili nekoč na daljnem jugu in tam videli slone, nosoroge, zebre, Samirja, Miša, Elvedina, Marka, Boštjana, Branka, Nejca, Roberta, Zlatana, Valterja, Milivoja, Jasmina, Bojana, Zlatka, Reneja, Aleksandra, Suada, Andreja, Daliborja, Mateja in Tima.

In za to jim bomo večno hvaležni.