"Nikoli nisem imela vizionarskih prebliskov, vsaj ne da bi vedela, a knjiga je nekako napovedala dogodek," pravi avtorica Nataša Sukič. Če ga ni napovedala, pojasnjuje, pa je zanesljivo zaznala vzroke, silnice, ki delujejo na posameznike v družbi in sovraštvo porajajo.

Beseda je v pogovoru tekla tudi o kreativni energiji, ki jo prinaša v slovenski kulturni prostor del jedra novodružbenih gibanj iz osemdesetih let, tj. tisti del, ki je deloval na področju tedaj še gejevskega in lezbičnega aktivizma, ki bi se danes korektneje že imenoval LGBT(QI)-aktivizem. In to ni edina stvar, ki se je v vmesnem času spremenila. Je pa nekaj ostalo vseskozi. Literatura lezbičnih aktivistk in gejevskih aktivistov, katere predstavnica je tudi Sukičeva.

Nominirana zbirka prinese glede na svojo predhodnico Desperadosi in nomadi iz leta 2005 vrsto novih likov in novo temo, vendar so nekateri liki kot izrasli iz nekoliko bolj fragmentiranega prvenca. Kako so ti liki postali celoviti?

Tokrat je v ospredje postavljena transseksualna oseba, ki v prvi zbirki ni opazna, tokrat pa jo izpostavim namenoma in iz več razlogov. Prvič, ker je to lik, ki je nosilec drugačnega že v vidnem polju, zaradi česar je lahko takoj, že na cesti, izpostavljen nasilju in predsodkom. Drugi razlog je, da so neznanje in predsodki o transseksualnosti še globlji. Je pa nova tema zbirke sovraštvo, ki ga čutijo različna manjšinska telesa, lahko so to t.i. čefurji ali cigani, transseksualci ali homoseksualci. Povezava s prvo zbirko je ta, da še vedno govorim o učinkih družbenega nasilja na homoseksualce in druga manjšinska telesa, vendar tokrat ugotavljam vzroke.

Pristop k temi sovraštva oziroma realizacija te literarne teme je sistematična. Poskrbite, da vključite v zgodbe prav vse "sovražne čine", če jih tako poimenujemo, oziroma različne tipe sovražnega vedenja. Kako se je vživljati v vse te različne oblike sovražnosti?

Sistematično je spisan osrednji del, kjer obravnavam sovraštvo, medtem ko je do tematiziranja sovraštva prišlo zelo spontano. V uvodni in zaključni zgodbi tematiziram druge stvari, knjigo sem začela pisati z njima, zadnja v zbirki je bila napisana prva. Izkušnja smrti v družini je pomenila pretres v mojem življenju, o tem sem začela pisati in posledično so se mi postavila druga eksistencialna vprašanja. V prvi zgodbi tako popisujem primer vdora medijske realnosti v zasebnost. Ta nas nenehno bombardira in zato smo kot posamezniki prestrašeni, spopadamo se z raznimi panikami, tesnobami, paranojami, hipohondrijami, vse živo napletemo v svojih glavah. Ta strah me je na neki točki začel zanimati in vprašala sem se, kaj pravzaprav pomeni kombinacija strahu s predsodki. Namenoma sem se hotela vživeti v like, ki so zmanipulirani s strani različnih družbenih mehanizmov za proizvodnjo strahu in predsodkov, in tako sem prišla do štirih primerov. Prvi lik je trafikantka, ki v dolgih urah, ko mora čepeti v tistem svojem kiosku, bere rumeni tisk in črne kronike. Črne kronike so odlično čtivo za napajanje s sovraštvom. Na začetku zgodbe bere novico o Romunih, ki organizirano kradejo gesla bančnih kartic. Od sovraštva do Romunov do sovraštva do transseksualke, ki v njeni trafiki vsak dan kupuje cigarete, je majhen korak.

In nato družina kot izvor sovraštva. Osnovna celica, čislana, opevana in poveličevana.

In prav ta družina je lahko sistem za proizvajanje patoloških posameznikov, posledic zlorab in nasilja med družinskimi člani. Lika tretje zgodbe sta predstavnika vse bolj močnih in samozavestnih neonacističnih gibanj. Lik četrte zgodbe je večno neuničljiva institucija, ki si je v dva tisoč letih privoščila marsikaj in si lahko še danes privošči karkoli. V zgodbah izpostavljam ljudi s težavami, katerih izvori so raznoliki, so pa s temi težavami vsi podvrženi in dovzetni za razne manipulacije. Nisem hotela kazati črno-bele slike in sovraštva nekaterim enostavno pripisati, pač pa sem skušala pokazati njihovo nemoč in strah ter kako družba ustvarja sovraštvo pri takih posameznikih.

V zgodbah se pojavi tudi srhljiv motiv sicer komičnih vaških nasilnežev na neki podeželski nočni avtobusni vožnji. Zanimivo je, da prav ta motiv najdemo že v neki zgodbi Suzane Tratnik.

Tudi sama sem ga uporabila že v prvi zbirki, a ga nisem podrobneje razvila. Zgodba je seveda avtofikcijska, dogodek se nama je s Suzano v resnici zgodil. Vračali sva se z Lesbenwoche v Berlinu, kjer sva se dokončno spoznali, po povratku pa sva končno naredili LL skupino. Z zgodbo sem hotela pokazati, kako je včasih nasilje vsesplošno in ni usmerjeno samo proti drugačnim, včasih je nasilje zaradi nasilja samega, usmerjeno je tudi v povsem nemočna telesa, kot ga predstavlja starka.

Avtor mora svoje like v neki meri gotovo razumeti. Je take like težko - razumeti?

Zelo. Ob prebiranju forumov in zapisov na temo primerov Strojan in džamija nisem mogla verjeti, da lahko človeški um sproducira takšno zmešnjavo. Njihovo mišljenje ni prav nič konsistentnega, pomešajo vse živo. To sem skušala pokazati z likoma nacionalistov. Eden je namreč nekoliko konceptualist, in ti konceptualisti so pravzaprav nevarni. Sposobni so namreč čisto raso utemeljevati na primeru poljske miši, ki se bojda plodi samo s poljsko mišjo, kot se hišna pari samo s hišno. Srhljivo. Nimajo refleksije, utrinke pobirajo od povsod, iz njih ustvarijo nemogoče kombinacije in povlečejo prav neverjetne sklepe.

Literatura je gotovo eden od načinov "boja" proti sovražnim diskurzom, neznanju. A literatura je pravzaprav prepričevanje prepričanih. Kaj je danes aktivizem oziroma kateri načini delovanja prinašajo spremembe?

Prizadevanje, da se javni prostor ponovno odpre za argumentirane in strokovne javne debate. Seveda so tudi knjige način. Če že prepričujejo prepričane, ostane vsaj sled v zgodovini, ki odseva realnost nekega časa. Obstajajo številne strategije, kako delovati, in dejstvo je, da lahko vsakdo deluje kot aktivist znotraj svojih okvirjev. Nujno pa je vztrajati, ne kar pasti v nekakšno letargijo, postati apatičen. Ta se je namreč razpasla.

Apatija med "prvo linijo" gejevskih in lezbičnih aktivistov?

Težko ocenjujem za celotno skupino. Vsi še vedno delujemo na svoje načine in počnemo tisto, kar najbolje znamo.

Pravzaprav se skoraj vsi ukvarjate s pisanjem, literature ali drugega.

Morda smo se prav na tej točki povezali. Literatura in kultura nasploh je naša skupna osnova, na kateri smo razvili politične ideje. Aktivizem je potem prišel mimogrede. Osemdeseta leta so bila obdobje, ko je bila najprej v ospredju gejevska in lezbična kultura, šele potem tisti potencial osvobajanja, recimo Roza klub s političnim programom. Umetnost je v samem jedru gibanja, posamezniki pa so se za literaturo in objavljanje odločili bodisi prej bodisi kasneje, kot jaz. Lahko se tudi ne bi odločili. Mozetič recimo se je gibanju pridružil kot že formiran pisec, kasneje, v devetdesetih, smo prav preko pisanja in objave v reviji Mentor odkrile Natašo Velikonja. Sem kar vedela, da je to nekaj lezbičnega, čeprav sem prebrala le par vrstic, v katerih ni bilo ničesar eksplicitnega. Ni slučajno, da ljudje, ki imajo nekaj skupnega, dolgo zdržijo skupaj.

Če je del potenciala za politično delovanje danes pretopljen v kreativno energijo, kje prepoznavate močan politični potencial slovenskega LGBT-gibanja danes?

Predvsem iz leta v leto niha. Bila so že slabša leta, ko se je naboj povsem izgubljal, in zdaj je boljše obdobje. Zdaj smo kot v parlamentu, gibanje ima leve, sredinske in desne sile. Kar ni slabo, je pa problematično, ko ti slednji zahtevajo kaj, kar ni del identitete skupnosti oziroma je z njo celo v konfliktu. Sicer pa me skrbi "mainstreamizacija" kulture. Ne vem, koliko se mlade generacije zavedajo gejevske in lezbične kulture. V zadnjem času namreč nisem zasledila, da bi se geji inspirirali pri ljudeh, kot sta Andy Warhol ali Lou Reed. So sploh že ugotovili, da je Lou Reed naredil zelo gejevske plošče? To je svetovni trend, nekateri gejevski umetniki so kar izpadli iz kanona, kar pa je mogoče razumeti, saj je na voljo ogromno lahkotnejše LGBT-kulture.