Tudi ni moj namen tukaj razpravljati o pornografski ikonografiji in sploh zdrsu v vulgarnost, ki sta se ob aferi Baričevič razbohotila, v kontekstu krščanskih in še posebej katoliških okolij, kakršno je Slovenija, niti ponavljati, da tovrstni imaginarij nikakor ni omejen, ali pa celo zamejen, na občestvo tozadevno izjavljenih verujočih. Polemike okrog novega družinskega zakona v parlamentu in zunaj njega na primer čisto nazorno kažejo, kako so pojmi etike, pravičnosti, enakosti v tem okolju nerazločljivo vezani, v zadnji instanci, na najbolj pobožnjakarske, "snuff" seksualne fantazije, ki jih predstavniki ljudstva čisto brez sramu celo javno izrekajo in pri tem bog ve zakaj mislijo, da razkazujejo svojo "naravnost" in "moralnost"; hudo je, da celo po sili razmer zagovorniki zakona mestoma težko skrivajo enak pogled. Glede Heglove izreke o zlu in zlem pogledu pa mi je itak najljubša (nietzschejanska) parafraza iz StarTreka (DS9): "He who studies evil is studied by evil."

Veliko bolj je vredno komentarja tisto, kar se je spontano zgodilo na anonimnih bralskih forumih elektronskih medijev, rumenih in tistih, ki samovšečno, pa brez posebne podlage v dejstvih, menijo, da to niso. Res je sicer, da se je prav v skladu s tovrstnim mentalitetnim okoljem začetkoma vzpostavila enačba elita = tatovi + moralni (= seksualni) izprijenci; res je tudi, da se je sovraštvo kanaliziralo, z nezaslišanim nabojem mizoginije, proti osebi ministrice Kresalove; res je tudi, da je ves pojem "elitizma" (pač "države" in "politike") ostal na poziciji drugega, ki je "zunaj" in "nad" nami; a se je vseeno zgodilo še nekaj več: ta "ljudski glas" je morda prvič v svoji elektronski zgodovini odločno uveljavil večinsko mnenje, da elita ni "leva" in "desna", kot se sama predstavlja, temveč interesno spontano enotna, sestavljena iz predrznih in narcističnih posameznikov, in da za njeno učinkovito "omreženost" zadostuje že navadna bratovščina na ravni vaške skupnosti. Vse bistvene postavke Janševega ekspozeja je torej ljudski glas zavrgel kot obsoletne, še preden jih je ta izrekel (navsezadnje ankete menda kažejo, da je afera bistveno škodila tako Janši kot Pahorju); osebna tragedija zdravnika Baričeviča pa v skrajni instanci ni bila povprek razumljena kot obča (seksualna) razuzdanost elite, temveč predvsem kot makabrična metafora za perverzijo državnega in uradniškega aparata, ki se delata, da to sta, v resnici pa funkcionirata kot skupki samozvanih vaških vplivnežev, ki so vitalno "omreženi" povsem zunaj svojih poklicev in javnih funkcij, pač v drobnih in drobnjakarskih srenjskih skupinicah. "Le kaj je zasebna spolna perverzija proti perverznosti pogleda, ki vidi v tej perverziji simptom vsesplošne politične in družbene gnilobe!" pravi Žižek. Škoda: mislim, da je tukaj brez potrebe zdrsnil v moralko (in morda majčkeno tudi v apologijo?), in da je, nasprotno, forumaška javnost pravilno sporočila tole: zasebna spolna perverzija ni nič v primeri s perverzijo državnih ustanov, ki funkcionirajo kot neformalne srenjske bratovščine in se hkrati prenarejajo, da so državne ustanove.

Zato je Baričevičeva zasebna tragedija presegla njegovo intimo, javni pogled nanjo pa perverzijo banalnosti in zlohotnosti. V interakciji med mediji in njihovimi "forumaši" se je namreč kljub vsemu zgodilo bistveno odčaranje, ki je razgalilo vse politično smetje raznih "analiz stanja" in ideologij in strategij, ker je namreč postalo jasno, da Slovenija ni kraj velikih mafij in velikih zarotniških sekt ter amoralnega velekapitala, pa tudi ne konkurenčnih političnih programov in delujočega aparata države, celo ne prizorišče kake prvenstveno "gospodarske krize", ki bi jo bilo mogoče racionalno objektivizirati, temveč raj za drobne srenjske koruptivnosti in skorumpirance, ki pa so tokrat kumulativno povzročili tako osupljive posledice s tako nezaslišanim bumerang efektom, da je "forumaše" in rumene (ter domnevno nerumene) medije tukaj zelo težko odpraviti z "drhaljo": prej bi rekli, da se je vsem zgodil trenutek neposredovanega, čistega spogleda iz oči v oči z Nietzschejevim metaforičnim prepadom. Tokrat ni le prepad kradoma pogledoval nazaj v svojega (nič hudega slutečega?) ogledovalca: drug drugega sta zagledala.

Čeprav so torej mesec in dan vsi mediji stregli z različnimi "koroborativnimi dokazi" zdaj za teorijo zarot, zdaj za teorijo velekapitalskih elit, zdaj za teorije splošnega moralnega razpada, je bil rezultat v svoji ubornosti kar komičen: kdo koga pozna in kdo je komu šef, prijatelj, stric, teta, prokurist, župnik; kdo komu zida in preprodaja razkošne vile (pri čemer so nam kazali nekakšno socialistično srepo blokovsko gradnjo s plastičnimi garažami za srednjeveškim obzidjem, ki mu manjka samo še abotnost kakega za posovjetske bogatune prirejenega armani interierja, vse skupaj pa je postavljeno na koščku opustele postagrarne pokrajine ob kaluži, ki se ji reče slovensko morje), nekakšne honka kočice, harley-davidsone, nakupovanje že davno ruskemu bogataškemu okusu prirejenih plastičnih cunjic velikih dizajnerjev in podobno malovredno kramo, ki žalostno in smešno izpričuje aspiracijski domet slovenske "elite". Mediji svojo občo rumenost zdaj izkazujejo s tem, da se nočejo in ne znajo odrekati pravljicam o velekapitalu in velemafiji in velezarotah, ker nočejo (ne morejo) sprevideti, kar njihovi "forumaši" vendarle so spregledali: Slovenija se je skozi afero Baričevič nepovratno razkrila kot deželica srenjske, vaške, neposredovane "demokracije", kjer moraš biti samo predrzen (ali pa servilen do predrzneža), pa si uspešen: znanje, pamet, kompetentnost niso le nepotrebni, ampak so bistvena ovira na poti k uspehu. Tako lahko brez posebnega zaledja realiziraš tisto, kar v študijah postsocializma imenujemo "neverjetne tranzicijske kariere".

Zoprne legalistične drobnjakarije formalne demokracije in pravne države je srenja nujno udomačila tako, da se vsaka serija ekspertnih mnenj, delnih mnenj, mnenj pristojnih teles, ukrepov, nadzorov, preiskav, tožb, sodb itd. konča tako, kot ta ali oni nasilni "tranzicijski karierist" hoče, to pa se zgodi tako, da noben posamezen člen v tej verigi "odločanja" ni o ničemer odločil. V tem smislu je gola resnica, da v primeru vračanja Baričevičevih psov lastniku nihče ni ne objektivno ne subjektivno odgovoren: Slovenija ima armado uradnikov, ki so največja skupina zaposlenih sploh, od katerih je vsak pristojen za eno besedo in eno vejico v vsakem odstavku vsakega spisa, na koncu pa nobeden, ki je obdeloval katero od besed, ni odgovoren za sporočilo celote in za njene dejanske posledice. Ni uradnika, ni sodnika, ni vodilne osebe kateregakoli organa, ki bi bil pristojen, da odloča, in tudi za nobeno ceno noče odločati, razen o tem, kateri uradnik pod njim bo obdelal naslednjo vejico v naslednjem paragrafu zadnjega spisa, še raje pa o tem, kateri kolektivni organ bo kolektivno požegnal kako drobno neprijetnost, ki jo bo naslednji organ nato malo dopolnil in spremenil, naslednji napol zanikal, tretji pa skozi kako nebulozo zameglil, vse skupaj pa bo potem na koncu koncev tako, kot je hotel "naročnik", ki je zamudno in drago verigo tega na videz metikuloznega in na videz pravnega brkljanja pobudil. Ne zato, ker bi bili vsi uradniki kako kafkejansko umsko prizadeti, niti ne zato, ker bi bili vsi grozno nevedni, nezmožni, pokvarjeni in strahopetni, temveč zato, ker s(m)o vsi enaki, enaki enakim pa ne morejo in nočejo odrejati in soditi. Zato imamo sodnike, ki nočejo in ne znajo soditi, uradnike, ki nočejo uradovati, parlamentarne poslance, ki ne znajo niti govoriti niti brati. Ker smo vsi enaki in plezamo po isti lestvici plačnih razredov, se je legitimno in moralno dopustno "znajti" le tako, da so poslanci lahko hkrati še zasebni podjetniki in župani, da znanstveniki delajo na po pet različnih ustanovah, da sestavijo eno za silo plačo, šefi državnih uradov so popoldne honorarno docentje na zasebnih visokošolskih ustanovah, menedžerji državnih podjetij pa lastniki s hipoteko na državno lastnino in bajnimi zaslužki za "vodenje", ki je kajpada vodenje v propad, če odštejemo zasebne zmage s honkami in poliester armani cunjami in "vilami" z zlatimi prečkami v plastičnih oknih. Vse državne in javne ustanove so postale ustanove srenje.

Ta srenjskost je topla in neposredna in egalitarna, zdaj pa vemo tudi, da je očitno smrtno nevarna in brezbrižna. Vsi ti uradniki in sploh javni uslužbenci so kajpak ljudje, pa imajo zato tete in strice in može in žene in partnerje in partnerice in mame in otroke in sploh, kajti, navsezadnje: dr. Baričevič gotovo ni živel samotarskega socialnega življenja. Ali med njegovimi prijatelji in znanci ni bilo nikogar, ki bi vsaj malce posumil, da je njegova privrženost nesrečnim psom, recimo tako, iracionalna? Nikogar, ki bi "videl skozi" njegov slepi pohod od poncija do pilata tudi v luči kakega drugačnega motiva, kot je sicer pri ljubiteljih psov pogosta nekritičnost do lastnih sposobnosti za vodnika? Ki bi zaslutil njegovo "globoko travmirano osebnost"? Kje je bila "snuff" domišljija vseh, ki se v parlamentu tako na glas izživljajo, ko gre za temeljne enakosti pred zakonom, ko je šlo pa za "vplivnega zdravnika", ki ste ga potrebovali, da ste materi, sestrinemu prijatelju, bratovemu šefu, šefovemu bratu, znancu prijatelja sestrične svojega šefa, pri njem "zrihtali" kak poseg, vas je pa v zameno prosil, da temu in temu, ki je vaša žlahta, sosed, strankarski sodrug, znanec od prijatelja, sin nečaka vašega župnika, ki je brat nekega občinskega politika in ima sestro, ki je tajnica občinskega urada za lokalne folklorne krožke, namignete, da bi nek doktor potreboval drobno prijaznost? In ste se zraven prejkone počutili zelo počaščene, da vas ima ugledni zdravnik za tako pomembnega in vplivnega človeka, da vas je prosil za tako uslugico? Kdo pa nima te izkušnje? Ali še niste prišli pri mehaniku prej na vrsto kot vaš župan, ker se z njim pač bolje poznate, in ste to svojemu pivskemu krogu ponosno razlagali? Ali še niste prišli mimo vrste pri zdravniku zato, ker je njegova medicinska sestra sošolka vaše svakinje?

Skratka: ko je anonimna, interaktivna internetna javnost pogledala v prepad, jo je nazaj naravnost v oči pogledala lastna, zelo vsakdanja podoba: obraz srenje, ki z državo ne ve, kaj početi, razen da jo je sistematično, spontano podredila v kanale malih srenjskih uslugarskih (in nagajaških) mrežic, zdaj ko jo že ravno ima. In odkrila, da stvar ne povzroča le realizacije "Slovenian dream" karier tako ali drugače "globoko travmiranih" narcisov in njih petoliznikov, odrivanja izobraženih, sposobnih in spodobnih ljudi ter skrajno farsičnega popačenja "pravne države", ampak čisto zares povzroča tudi smrt. Potrebna je bila groteskna, nezaslišana smrt, da smo v pravi luči zagledali realiteto privajenih srenjskih socialnih umorov z zasvojenostmi, nasiljem v družini, mobingi po službah, nasiljem v prometu in samomori, ki so vsi epidemičnih razsežnosti in za katere zdaj nepreklicno vemo, da jih povzroča prav toplina srenjske neposredne demokracije. Res je, kot pravi Žižek, smešno bi bilo trditi, da je karkoli od tega samo po sebi simptom kakega stalinizma, nacizma itd. Tudi se samo po sebi ni zgodilo nič, kar se ne dogaja tako rekoč vsakodnevno kjerkoli na svetu: le da se v Sloveniji ne dogaja nič drugega.

Irena Šumi, Ljubljana