Tako se začne dopis, ki ga Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) pošilja na dom ljudem, ki prosijo za vdovsko pokojnino.

Tudi nadaljevanje je obetavno: "…ko je zavarovana oseba ali upraviOenka poroOena fenska ali fenska, ki je bila poroOena, kot sedanji priimek navedite priimek sedanjega ali zadnjega zakonca, in deklitki priimek kot ob rojstvu."

Verjetno ste že uganili: neki slaboumen uradnik je ljudem očitno poslal besedilo, napisano na tuji tipkovnici, ki ne pozna č-jev, ž-jev in kar je še teh pošasti, s katerimi straši slovenščina. A ne le to: lotite se naloge razvozlavanja smisla, potem ko ste v ta puzzle že uspešno vstavili sičnike in šumnike. Kaj neki pomeni, da naj "poroOena fenska ali fenska, ki je bila poroOena", kot sedanji priimek navede priimek "sedanjega ali zadnjega zakonca"? Kaj pa, če je ta fenska ohranila deklitski priimek ali pa ima oba? "Prejtnje priimke je treba navestise zlasti v primeru posvojitve, ali Oe se obiöajno uporabljajo drugi priimki; izrazi, kot so 'imenovan' ali 'allias', in predpone k priimkom morajo biti napisani v celoti"…

Očitno je torej še nekaj: besedilo je katastrofalen prevod iz tujega jezika, morda narejen s pomočjo prevajalskega stroja, morda pa ga je "na roko" in z obilno pomočjo slabih slovarjev, v katerih imajo gesla le en pomen, prevedel kak dobro plačan "prevajalec". Takšen, kakršnih na trgu mrgoli in so se prevajalskega posla lotili že, ker so nekoč preživeli vikend v Madridu in uspešno naročili kavo.

Z javno upravo ima torej naš mojster takole prav čedno pogodbico, v kateri piše, da mora besedilo prevesti, nikjer pa ne piše, da ga mora tudi razumeti; za kaj takega bi verjetno zahteval dodaten honorar, ki presega davkoplačevalsko malho. Prav živo si predstavljam en tak namrgoden ksihtek, ki mu do vdovstva manjka še kakih sedemdeset let, do tega, da bi razumel birokratsko latovščino, pa tudi še dvajset (če se bo pridno učil), kako bolšči v izvirnik, preklinja nerazumljive stavke, brska po slovarju in skupaj meče nekaj, kar v njegovi puhli glavici spominja na slovenščino. In potem tisti odrešilni vzdih in magični ukaz "pošlji".

Nato se gotovo loti nove naloge: na primer prevajanja navodil za uporabo DVD-rekorderja. Res je, da je njegovo tehnično in tehnološko znanje za zdaj vzelo le vtikač, a nič hudega: jezik je takšna reč, s katero je mogoče delati marsikaj, zvijaš ga, mikastiš, zdrizaš in peštaš, nič ne cvili, vse prenese, lepo tiho čepi na ekranu in potem na papirju, resda nekam zmahan, resda malček brez smisla, pa kaj! Uporabnik rekorderja tako in tako zna angleško, če mu kaj ne bo jasno.

Tako torej uboga vdova bere naprej: "Za panske nosilce prilofite fotokopijo panske mornarske knjifice ali knjific." Hm. "Panski nosilci"? A so to sorodniki Petra Pana ali sorodniki panjskih končnic? "Za potrebe vicarskih nosilcev prilofite kopijo…" O, eni nosilci so tudi na vice, stvar postaja zabavna. In glej, glej, že smo iz komedije prestopili v politični triler, že smo v "slufbah clitavne varnosti, …, obveteevalne agencije, mejne strafe, vladne varnostne slufbe, .. zaporne stafe… vojatke slufbe… sodnik ali tofilec."

Fuf. Stvar je, kot vidite, resna, zato: "Vpitite M za motke in 2 za fenske, dan in mesec morata biti izrafena z dvema tevilkama, leto pa s tirimi." In: "Navedite toden naslov."

Torej, za kaj gre? Gre za funkcionalno nepismenost državnih uradnikov, ki ostarele in že tako in tako izgubljene v vijugah domače in tuje zbirokratiziranosti postopka silijo v to isto funkcionalno neopravilnost. Ne le, da so črke in številke na tem krasnem obrazcu E 207 drobne, kot bi jih izbral kakšen dizajner (saj veste, tiste vrste dizajner, ki ga tako očara forma, da pozabi, da je treba vsebino tudi prebrati), tisto, kar piše, nima ne repa ne glave, žali razum in žali jezik.

Že slišim sive miši tam izza pulta ZPIZ-a, kako se ob današnji kavici izgovarjajo, da je ona le dala v kuverto in da je ona le rekla, naj dajo v kuverto in da je ona tak tekst prejela in da je on tak test naročil in da je ona lepo rekla, da ni v redu… Malo je res hude krvi: pa kateri idiot je to naredil, in zdaj smo v cajtengih! A potem vsi mirno prejemajo svojo plačico naprej, kaj češ, se zgodi. Le vdova ne bo nikoli prejela vdovskega dodatka, še dolga leta bo vezala konec s koncem ob štiristo evrih pokojnine, vse bolj v skrbeh zaradi zapisov v časopisih, da bo pokojninska blagajna kmalu prazna in ne bo niti teh štiristo evrov več, za kar je kriva prav ona in njej podobni, ki se starajo, namesto da bi ugasnili luč.

Gre samo za jezik, bo morda kdo rekel. Da, gre za jezik. Ki reprezentira državo, saj gre za uradni dokument. In predstavlja tudi državnega uradnika, ki je nepismen in poleg tega še tako aroganten, da se noče naučiti pisati. Gre za to, da večina šol, razen gimnazij, krči predmete, ki bi ljudi opismenjevali in jih tudi s tem usposabljali za dobro strokovno delo, to pa pomeni, da gre za krčenje njihove državljanske opolnomočenosti, za njihovo spreminjanje v čredico zgubljenih, nezaposljivih, odvisnih in zato vodljivih.

Da, gre za jezik, za temeljni nosilec komunikacije, brez katere ni družbe. Ko začne razpadati na tak način, da ljudem ne omogoča več razbiranja, ko nebogljeno bolščijo v papir, na katerem niti vseh črk več ne prepoznajo, je to razpad matrice, je to zelo resno znamenje, da gre nekaj bistvenega h koncu, da se sporazumevanje vse bolj pomika proti približnemu, nejasnemu, nezavezujočemu, jezik in njegovi pomeni se sesuvajo v prah. In ko začne razpadrati, se člevek vse telje in telje znajde v tem razpadajotem svetu, kjer nik vek ni jasno… Se tega kdo na Zevodu za prikrojinsko in devalidsko zuvorovanje zaveda? Se kdo s tega Zevoda muči pri branju teh vrsic, se dko sprakuje, kaj sploh hokem povedat, mu morda prihaga na misel, da je nai lektor zaspel? In de takea sasopisa ke ne bo bral? No, potem je razumel vsaj osnovo tega, kar hočem povedati…