Priznam, da sem bil tega zelo vesel. Ob vsej zmedenosti, osuplosti in tudi žalosti, ki sem jo občutil ob branju Kozmusove kolumne v Poletu, je Lukšičevo prizadevanje prišlo kot naročeno. Vse od takrat si namreč ne morem kaj, da se ne bi nasmehnil vsakič, ko pomislim na Lukšiča, ki Primožu, medtem ko mu ta razlaga o svojem življenju, o sestri, o bolnih materi in stricu, o novorojenčkih svojih prijateljev, o ljubeznih in o boleznih ter o svoji prihodnosti daleč od vrhunskega gladiatorskega športa, pokroviteljsko pripomni: "Ja, Primož, ampak poglej na vse to kot metalec kladiva!" Le upam lahko, da mu ne bo Lukšič predaval še o naših nacionalnih interesih in promociji Slovenije, ker bi se v tem primeru lahko zgodilo, da se Primož Kozmus odseli v Argentino ali kar na Madagaskar.

Sicer razumem Boruta Pahorja in Igorja Lukšiča, ki jima je bilo tako zelo hudo za Primožem. Jaz recimo vse do danes nisem zares prebolel odhoda Mateje Svet. Ko je pomahala v slovo, je bila namreč stara komaj dvaindvajset let, bila je aktualna svetovna prvakinja iz Vaila in z vsakim novim modelom oprijetega turkiznega kombinezona s črnimi pikicami sem jo bolj oboževal. Takrat sem imel devet let in sem prenehal verjeti v dedka Mraza ter začel upati, da se bo naslednjič na silvestrovo skozi dimnik k meni priplazila Mateja v svoji očarljivi smučarski opravi. Takrat sem bil seveda še otroško naiven in sem verjel, da ji dimniške saje ne bodo zapacale njenega turkiznega kombinezona in da se bo v moji sobi pojavila enaka, kot je bila na televiziji.

Predvidevam, da Kozmus s svojim kladivom na Boruta in Igorja le ni deloval tako hipnotično, a verjamem, da jima je zares hudo. Morebiti se sedaj tolčeta po glavi in si mislita, da bi mu vendarle lahko dala tisto mesečno rento. A zdaj seveda ni čas za poglabljanje v zadeve, za iskanje resničnih razlogov, ki so Primoža pripeljali do tega, da se je poslovil. Zakaj bi zdaj ponovno razpravljali o upravičenosti ali neupravičenosti mesečne rente ter o našem neprestanem glasnem podcenjevanju Primoževih izjemnih uspehov, če lahko govorimo o spoštovanju njegove odločitve in o tem, da je za športnika res najbolje, da odide, ko je na vrhuncu?

Sam bi sicer avtorja domislice "najbolje je oditi, ko si na vrhuncu" uradno razglasil za neprištevnega. Misel, da bo tako športnik svojim navijačem ostal v lepšem spominu, je vredna vsaj skromne mesečne invalidnine. Odnos med športnikom in njegovim "fanom" je pač čustveno razmerje in vsi, ki redno spremljamo romantične posladke in srednješolske TV-limonadice, dobro vemo, da so takšni, nenadni in nepričakovani konci čustvenih razmerij za junake najbolj boleči in da jih še nobena Jennifer, pa naj bo Lopezova, Hudsonova ali Anistonova, ni nikoli zares prebolela. Da o občutljivih Brandonih z Beverly Hillsa, ki v tristotridesetem delu še vedno jočejo za punco iz drugega dela, sploh ne govorim.

In če ste ob omenjenem primeru Mateje Svet skomignili z rameni, češ, prve pač ne pozabiš nikoli, naj dodam, da nisem pozabil in prebolel niti svoje druge. Po Matejinem odhodu je namreč častno mesto moje najljubše športnice suvereno prevzela Monika Seleš. Njene tekme so se gledale kot dobri stari partizanski filmi, mala prisrčna Monika pa je bila naš teniški Boško Buha. Tako kot je nekoč ta slavni drobni bombaš komajda držal bombe v svojih švohcenih otroških rokicah in s pomočjo filmskih trikov razstreljeval gromozanske nemške bunkerje, je Monika z dvema suhcenima rokama oprijemala svoj lopar in ob vsakem udarcu izpuščala dušo in značilni bojni krik. In vedno znova je na koncu premagovala pokončno in močno Nemko Steffi na oni strani mreže, mi pa smo se vsakega osvojenega grand slama veselili kot svobode leta 1945. Vse dokler ni 30. aprila 1993 neki zmešani nemški navijač zabil naši mali Moniki nož v hrbet. Seleševa se je čez leta seveda zmagoslavno vrnila, a jaz nikoli več v njej nisem prepoznal svoje Monike.

Če dobro pomislim, si nisem po tistem ogledal niti enega samega dvoboja igralk tenisa. Nisem gledal niti Martine Hingis niti sester Williams. Ano Kurnikovo sem opazil šele v videospotih nekega španskega Plestenjaka. Uspehe naše Katarine Srebotnik resda pozorno spremljam, a njenih tekem ne gledam. Sem poskusil, a ne gre. Zato predvidevam, da si nikoli več, niti na olimpijskih igrah, ne bom ogledal tekmovanja v metu kladiva.

Človek pač ne preboli tako nenadnih koncev svojih priljubljenih športnikov in prepričan sem, da tudi Primoževega morebitnega slovesa ne bom. Bojim se, da bo veliki Primož postal še ena tistih otožnih zgodb v stilu "kaj bi bilo, če bi bilo". Bojim se, da bom dosmrtno obžaloval, da v Londonu 2012 ne bo postal prvi slovenski športnik, ki je obranil naslov olimpijskega prvaka. Bojim se, da se ga bom nekoč spominjal po tem, da je imel v rokah svetovni rekord, a je prehitro obupal. In bojim se, da bom še leta ob novicah o zmagah kakšnih beloruskih ali poljskih velikanov le zagrenjeno bevskal v televizor in si mislil, da zmagujejo le zaradi Primoževe odsotnosti.

Mateja Svet, Monika Seleš, Dražen Petrović, Primož Kozmus. V tej ugledni družbi je pri meni od prejšnjega četrtka Primož. Razlogi za nenadne odhode mojih priljubljenih športnikov so si seveda povsem različni, a bolečina navijača je enaka. Zato iskreno upam, da si bo v stilu največjega športnika vseh časov, velikega Michaela Jordana, tudi Primož po daljšem počitku in tehtnem premisleku zmagoslavno premislil in se vrnil k atletiki.

V ta namen pa bi bilo tudi priporočljivo, da se naši politiki, četudi ministri za šport ali novorojeni športni navdušenci, ki mislijo, da je loščenje čevljev športna kategorija, čim bolj distancirajo od njega in se ne vmešavajo. Ne vem sicer, zakaj, a imam izredno močan občutek, da bi izključno na tak način lahko kaj prispevali k Primoževi zlati medalji v Londonu.