Če so pri založbi Sanje v tem videli "tržno" priložnost za ponovno izdajo Komunističnega manifesta (ta je v slovenskem prevodu v knjižni obliki prvič izšel leta 1908), pa so očitno tudi dobro vedeli, da je takšen ponatis smiseln le tako, da se obenem sprašuje o tem, ali Komunistični manifest je ali ni danes znova aktualen , in če je, na kakšen način in zakaj. Prav to se v spremnih zapisih k omenjeni izdaji sprašujejo Mladen Dolar, Jože Mencinger, Rajko Muršič, Janez Ramoveš in Slavoj Žižek, ki so skupno prispevali več kot polovico "nove slovenske izdaje" Komunističnega manifesta. Knjižica v žepnem formatu edicije Kiosk in z rdečimi platnicami torej obsega dvoje - Marxov in Engelsov Komunistični manifest ter teoretsko polifonijo njegove reaktualizacije.

Šest pomenov pošasti

Mladen Dolar izhaja od prvega stavka Manifesta - "Pošast hodi po Evropi - pošast komunizma" - in odkrije šest njegovih pomenov. Prvi pomen "pošasti komunizma" je ta, da je to skrita grožnja, skrivna sila, ki tiči v konfliktnosti in zaostrenosti neke socialne situacije, nekega historičnega trenutka, in preži na priložnost, da bi se iz prikazni prelevila v realno družbeno moč. In prav kot takšna grožnja ta pošast tudi že deluje: "Vse moči stare Evrope se že povezujejo v sveto gonjo zoper njo, ime te pošasti že učinkuje kot geslo, kot nalepka, kot psovka, s katero se obmetavajo obstoječi politični nasprotniki." Drugi pomen pošasti je v tem, da ji je treba dati besedo, kar je tudi namen Manifesta: "Pošast se je aktualizirala v programu, a program ni nič drugega kot napoved in zahteva, naj se aktualizira tudi v realnosti." V tretjem pomenu se izkaže, da je pošast že planila na dan, še preden je knjiga prav izšla; "ni čakala na navodila in nauke Manifesta, temveč je v mnogih evropskih deželah postala družbena realnost revolucionarne situacije leta 1848". Toda revolucije so se sfižile in niso imele moči za nadaljevanje, sile "stare Evrope" pa so po začetni zadregi združile dovolj političnih in vojaških moči, da so pošast ukrotile.

In tu nastopi četrti pomen te pošasti, namreč ta, da je sam Komunistični manifest v svojem nadaljnjem vplivu in popularizaciji "postal pošast komunizma za samo delavsko gibanje, da ga je začel preganjati kot slaba vest in ga opominjati na nerealizirane ideje". Peti pomen komunistične pošasti je povezan z uspehom oktobrske revolucije, ki je prikazen končno privedla do realnega bivanja in je res prišlo do situacije, ko so vse sile stare Evrope in nove Amerike priznale komunizem za moč, za politično in vojaško moč ter ekonomsko silo. Pošast komunizma je zdaj zelo realno hodila po Evropi, "a kakor je aktualizirana pošast naganjala strah v kosti starim silam z zelo realnimi grožnjami, tako se je hitro prelevila v nočno moro za samo gibanje, ki si je Manifest postavilo za zastavo". Realizirana pošast je torej pokazala dvojno plat: na eni strani je bilo videti, da se je Komunistični manifest zdaj končno manifestiral, pokazal svojo resnico, na drugi pa je bilo očitno, da je ta realizacija direktno nasprotje njegovih idej.

Ta realizirana pošast komunizma se je nazadnje sama sesula. Pa vendar obstaja še njen šesti in zadnji pomen, ki ga Mladen Dolar ne vidi v sesutju pošasti komunizma, marveč v vrnitvi k Manifestu, ki ga kljub temu, da je zavezan nekemu drugemu času in "v svoji neposredni obliki ne daje neposrednih navodil sedanjim bojem", tudi ni mogoče "poslati v arhiv propadlih političnih idej in iluzij". Dolar je prepričan, da anatomija kapitalistične družbe, ki jo Manifest opisuje v svojem prvem delu (Buržuji in proletarci), ponuja "neko navezno točko, ki stoletje in pol sega v mehanizme našega sveta". Po Dolarju navezava na Komunistični manifest danes terja, da se izognemo izsiljevalskemu primežu, ki postavlja na eno stran pošast komunizma, kakršen se je v prejšnjem stoletju realiziral, in na drugo stran liberalni kapitalizem kot edino alternativo, ki si jo je mogoče zamisliti.

Kriza in oživljanje tradicij

Podobno kot Dolar tudi Jože Mencinger meni, da prvi del Manifesta "najbrž nič slabše kot takratni čas razlaga zdajšnjega - le jezik se je medtem spremenil". In trdi, da je današnjo gospodarsko krizo mogoče pojasniti "le z 'marksistično' razlago" svetovnih gospodarskih dogajanj v preteklih štirih desetletjih, ko "so lastnike družb vse bolj zamenjevali lastniki premoženja". Po Mencingerjevem mnenju je štiri desetletja trajajoč cikel tržnega fundamentalizma, ki ga je močno okrepil propad socialističnih gospodarstev, zdaj najbrž končan in da bo po koncu krize svet precej drugačen. Ampak to bo še vedno kapitalizem, "ki ga tudi zdajšnja 'začasna' podržavljanja bank, zavarovalnic ali drugih delov gospodarstva ne bodo spremenila". Vendar obstaja več inačic kapitalizma in po Mencingerju sedanja kriza morda ustvarja možnosti za iskanje "novega kapitalizma oziroma za vračanje v evropsko socialno tržno gospodarstvo".

Rajko Muršič je prav tako očaran s prvim delom Manifesta, kjer je med drugim rečeno, da "buržoazija ne more eksistirati, ne da bi nenehno revolucionirala produkcijske instrumente, torej produkcijska razmerja, torej vsa družbena razmerja", in da "nenehni prevrat v produkciji, nepretrgano pretresanje vseh družbenih razmer" doseže, da se "vse trdno in stalno razblinja". Muršič si izbere prav to "metaforo razblinjanja", o kateri meni, da se je prijela pri preučevalcih moderne in modernizma, predvsem v umetnosti in kulturi, in jo aplicira na sodobno popularno kulturo. Po njegovem prav dejstvo, da "izkoriščevalci neprestano iščejo nove možnosti učinkovitega izkoriščanja in so v svoji inovativnosti in sesuvanju dosedanjih odnosov vedno znova korak pred tistimi, ki jih izkoriščajo", v popularni kulturi vodi v različne oblike revivalizmov in v izumljanje in iznajdevanje tradicij. "Kamorkoli se ozremo okoli sebe, lahko vidimo oživljanje tradicij ne le 'ljudske' glasbe, ki jih pravzaprav nikoli ni bilo, ker si jih zanesenjaki sproti izmišljajo; opazujemo lahko oživljanje spomenikov in postavljanje množice novih, ki komajda sledijo metanju drugih na smetišče zgodovine." Morda je, se sprašuje Muršič, tudi ponovno branje Komunističnega manifesta ena izmed oblik revivalizmov in z njimi povezanih odrešiteljskih gibanj. A če je, mu Muršič pripisuje vlogo izjeme: "Težko bomo našli drugo delo, ki bi nam bolj učinkovito odprlo oči."

Trije "delavski razredi"

In končno se tudi Slavoj Žižek sprašuje, ali ni opis družbenega vpliva buržoazije, kot ga podaja prvi del Manifesta, "v današnjih razmerah aktualnejši kot kdajkoli prej", če pomislimo samo na globalizacijo kot "brutalno vsiljenje enotnega svetovnega trga, ki ogroža vse lokalne etnične tradicije, kakor tudi samo formo nacionalne države". Žižkova "reaktualizacija" Komunističnega manifesta je seveda bolj kompleksna in razvejana, v sklepnem delu pa odkrije "tri komponente produkcijskega procesa" oziroma "tri frakcije delavskega razreda": intelektualni delavci, stari razred materialnih delavcev in izobčenci (brezposelni, prebivalci slumov in drugih rež javnega prostora). Vsak od teh delov delavskega razreda ima svoj lasten način življenja in svojo lastno identitetno politiko: pri intelektualnem razredu je to "postmoderna multikulturalna identitetna politika", pri materialnih delavcih ima obliko "regresivnega populističnega fundamentalizma", pri izobčencih pa obliko "napol ilegalnih iniciacijskih skupin".

Današnji proletariat je torej razcepljen na tri zoperstavljene si dele: na intelektualne delavce, ki so polni predsodkov zoper "kmetavzarske" delavce, ki izkazujejo populistično sovraštvo tako do intelektualcev kot do izobčencev, ti zadnji pa so v antagonističnem odnosu do družbe kot take. In prav v tej razcepljenosti vidi Žižek reaktualizacijo starega poziva "Proletarci vseh dežel, združite se!": v novih pogojih postindustrijskega kapitalizma je "enotnost teh treh frakcij delavskega razreda že njihova zmaga".