Med protestnike na teheranskih ulicah največji strah vnašajo nenadni napadi v črno oblečenih pripadnikov islamske milice Basidž. Oboroženi s palicami, pogonskimi verigami, noži in sekirami, so že tri desetletja orodje režima, na televizijskih posnetkih pa jih je bilo mogoče videti, kako so na motorjih brutalno vpadali med demonstrante.
Basidž, ki v prevodu pomeni mobilizacija, je vseiranska paravojaška organizacija, ki se je začela kot gibanje v času Homeinijeve islamske revolucije in deluje kot uho in oko režima. Prisotna je v vseh porah družbe od šol in univerz do zasebnih inštitucij in tovarn in celo različnih plemen, ki živijo v Iranu. Ob ustanovitvi je bila zamišljena kot jedro Homeinijeve "20-milijonske armade", ki bo islamsko revolucijo ubranilo pred notranjimi in zunanjimi sovražniki.
Junaki vojne z Irakom
Posebno vlogo je odigrala med osemletno iraško-iransko vojno, saj je prostovoljno odšlo na fronto okoli 700.000 do 800.000 pripadnikov Basidža, ki so sloveli po samomorilskem pogumu, ko so čistili minska polja. V zadnjem letu so bili prava topovska hrana, ko so se z zastarelo oborožitvijo zaradi embarga tako rekoč goloroki spopadali s sodobno opremljeno iraško armado. Takšno žrtvovanje je Basidžu zagotovilo enakopravno mesto med petimi stebri islamske revolucionarne garde - pehoto, mornarico, letalstvom in specialnimi enotami Qud.
Po vojni z Irakom se je Basidž reorganiziral in razvil v režimskega domačega psa čuvaja. Čeprav slabo oboroženi in neizurjeni, so pripadniki organizacije dobivali vse večji pomen pri ohranjanju pridobitev islamske revolucije, njihovo število pa je hitro raslo. Po besedah bivšega poveljnika Basidža je ta organizacija leta 2004 imela okoli 10 milijonov ljudi, 2007 pa že 12,6 milijona, zdaj pa naj bi bila močnejša še za okoli milijon pripadnikov. Tako predstavlja kar 20 odstotkov iranskega prebivalstva, v svojih vrstah pa ima kar pet milijonov žensk in 4,7 milijona šolarjev. Na prvi pogled številke delujejo fascinantno, predvsem zato, ker bi skoraj 14-milijonska paravojaška sila v kateri koli državi predstavljala zavidljivo moč. Analitiki pa navajajo, da lahko Basidž v najboljšem primeru mobilizira le okoli poldrugi milijon mož in žena.
Sama organizacija je razdeljena v pet sekcij - šolarsko, študentsko, univerzitetno, plemensko in "basidž" javnih služb. Imajo tudi različne naloge, vse pa so povezane s podporo zdajšnjemu verskemu režimu in promoviranjem islamskih vrednot.
Tudi moralna policija
Šolarji se denimo udeležujejo posebnih poletnih taborov in bi bili primerljivi s pionirji bivše socialistične Jugoslavije, medtem ko udarno moč organizacije predstavlja okoli 2500 ženskih ("al zahra") in moških ("ašura") bataljonov s po 300 do 350 pripadniki, med katerimi jih je 30 odstotkov oboroženih s srednjetežko in težko oborožitvijo. Vsi pripadniki so izurjeni za uporabo lahke oborožitve, v zadnjih letih pa so ti bataljoni dobili okrepljeno logistično in organizacijsko pomoč revolucionarne garde pod novim poveljnikom Mohamadom Alijem Džafarijem.
Misijo Basidža v Iranu definirajo kot varovanje reda in miru, uveljavljanje islamskih vrednot in boje proti zahodnemu kulturnemu nasilju. Njegovi pripadniki aktivno sodelujejo pri državnih gospodarskih projektih, vojaško usposobljeni pa kot del islamske revolucionarne garde tudi pri odvračanju zunanjih nevarnosti. Pri zagotavljanju reda in zakonitosti Basidž deluje tudi kot moralna policija, ki lahko aretira ženske, če kršijo pravila oblačenja, zapleni satelitske krožnike in opolzka gradiva, preprečuje proteste, nadzoruje dejavnost sodržavljanov in opravlja lokalne sodne izterjave.
