"Opozicijo bom prosil, da običajnih sto dni za vlado skrajša na obdobje do božiča."

Borut Pahor (7. novembra 2008)

Janez Janša, ki je ponovno zasedel poslansko klop, je novi vladi kot opozicijski vodja obljubil 100 dni miru, v katerih SDS ne bo vlagala interpelacij.

Janez Janša je surovo zavrnil Pahorjevo prošnjo (Pop TV, 21. avgusta 2008)

"Blefiranje ni v moji naravi"

Borut Pahor (SP, 15. novembra 2008)

"In Jakob si je rekel, da njegova domovina ne kaže niti na bolje niti na slabše, marveč čedalje bolj na smešno."

Milan Kundera

Tudi mojemu premierju ne gre ne na bolje ne na slabše, ampak vedno bolj na smešno, bi lahko parafrazirali Kundero. Koaliciji pa tudi ne kaže drugače. Pravzaprav še najbolje kaže državnemu uslužbencu Dimitriju Ruplu, ki je pravkar, namesto zunanjega ministra in ministra za Slovence po svetu, odpotoval v Rim urejat odnose med italijansko državo in slovensko manjšino. Ubogi zamejski Slovenci. Če imajo kaj stika s koroškimi brati, vedo, kako je, ko se Rupel zavzame zate. Če je sprva kazalo, da je imenovanje Dimitrija Rupla za nekakšnega nadministra pač ponesrečena poteza, ki jo je v želji po všečnosti storil Pahor, je zdaj jasno, da je to samomor z naklepom. Kot tudi ponudbi, najprej Hajdinjaku, potem pa celo "medijskemu paralizatorju" Logarju, da prevzameta mesto portparola aktualne vlade(!?). Seveda z obveznim oproščanjem za nepremišljene poteze premierjevih sodelavcev, ki so napačno sklepali, da so volitve dale novi koaliciji mandat, da postavi alternativno ekipo, ki bo ponudila alternativni program in prevzela za svoja dejanja odgovornost.

No, zadeva ni ravno komična, tragična pa tudi ne. Je pravzaprav tragikomična. Še zlasti potem, ko si je z obljubo, kako ne bo nikogar zamenjal, nataknil zanko okoli vratu. Kajti celo Pahor mora tu pa tam koga zamenjati. Če že ne sam, pa tisti člani in členi koalicije, ki imajo za to mandat. Denimo predsednik državnega zbora. Skratka, kot je to v navadi, je z nastopom novega sklica prišlo do zamenjave generalnega sekretarja državnega zbora. Lovro Lončar je nasledil dolgotrajno sekretarko Jožico Velišček. Medtem ko je bila stara sekretarka strankarsko nevezana, je Lončar opravljal funkcijo sekretarja poslanske skupine SDS. Torej strankarski človek. Takratno vodstvo DZ je reklo, da pač nastavlja človeka, ki mu zaupa. Razumljivo. Ni problema. Problem pa je nastal, ko je po ponovljeni vaji zamenjave generalnega sekretarja DZ desnica začela streljati na Pahorja, češ da je kljub obljubi, da ne bo zamenjav, začela vladajoča koalicija z zamenjavami. Ja, pa saj je pred štirimi leti bilo enako, so se Pahorjevi opravičevali. Že, že, odgovarjajo desni, a takrat nihče ni obljubil, da zamenjav ne bo. Bizarno! A vzgojno.

Sicer pa se preveč trudimo okoli psihološkega portretiranja ključnih akterjev (Pahor, Janša, Rupel) in njihovega spremstva. Vse je že ne samo zapisano, ampak (za tiste, ki raje gledajo kot berejo) tudi narisano v Mladinini epski romanci Sokol in Golobica. No, kakšne kozmetične popravke značajev bo treba narediti, pa bo strip ohranil aktualnost skozi celotno legislaturo.

Ne spomnim pa se, da bi kakšna poteza katerega koli od dosedanjih predsednikov vlade povzročila takšno nejevoljo med volilci lastnega tabora. In toliko privoščljivega odobravanja opozicijskega bloka. Prav resnih obramb Pahorjevih zadnjih potez je malo. V glavnem jih zasledimo pri medijskih krjavljih, ki pišejo v krjaveljske novice. Le izjemoma tudi v t.i. resnem tisku. Tako je "kulturna novinarka" Dela stopila na stran Pahorja. Da bi ga vzela v bran. No, ne Pahorja, ampak Rupla. Nič sicer ne poskuša ali ne zna utemeljiti, s čim bi Rupel takšno apologijo zaslužil. Z značajem? S serijskimi zunanjepolitičnimi fiaski? Ali nemara s svojimi prispevki k medijski svobodi? Morda ravno s slednjim. Donedavni Delov sodelavec je prav na straneh časopisa, ki mu je odstopal prostor, napovedal temu istemu časopisu in medijem nasploh vojno. In ne samo napovedal, ampak jo tudi izvrševal. Prav med (bivšimi) sodelavci Dela je bilo največ žrtev te vojne. Matija Grah bi znal o Ruplovem medijskem in splošnem demokratičnem talentu kaj povedati. Gospa se seveda ni spuščala na tako banalno raven, da bi proti temu medijskemu lomastenju pretirano protestirala ali se celo aktivno upirala. To bi bilo nekulturno. Pa čeprav tudi oportuno, preračunljivo. Še zlasti zdaj, ko, kot zapiše, skuša Pahor "kultivirati politično kulturo". Če odmislimo, da gospa ni absolvirala pojma politična kultura, s katerim operira in ga banalno reducira na politične manire, je njen ključni adut v neadresirani polemiki nerazumevanje reda simbolnega. A bodi dovolj in preveč.

Namreč, medijsko krjaveljstvo ni niti razlog niti posledica aktualnega zapleta okoli Rupla. In tudi Rupel ni ključna figura, ampak zgolj polje koalicijske partije šaha. Pričakovali smo, da bo ta koalicija težka zaradi precejšnje heterogenosti strank, nekompatibilnosti ključnih akterjev in enkratnega, do obisti samozazrtega in v enaki meri nekompetentnega premierja, ki kabinetno učinkovitost nadomešča s patetično predstavo na tiskovnih konferencah. Po novem namreč nastopajo z njim, v njegovi senci ministri. Samo še kakšnega črnega, kakšnega debelega, kakšnega majhnega in kakšnega uniformiranega osebka bi bilo treba postaviti za Pahorjev hrbet, pa bi dobili ikonografijo Bushevih tiskovnih konferenc. Človek si ne more kaj, da si ne bi organiziral užitka ob pogledu na trpeče ministre v ozadju.

Bo koalicija vzdržala? Težko je reči. A po tem, kar je bilo videti in slišati v prvih dveh tednih vladanja, bi rekli, da bo kar težko. Če bi onkraj teh dnevnih Pahorjevih ekscesov bila vladna koalicija vsebinsko dorečena, bi lahko preživela marsikatero kaprico in samozazrtost. Zdi se, da za zdaj onkraj tistega, kar nam prinašajo tiskovne konference, ni prav veliko vsebin, na katerih bi se gradila vzajemna toleranca in spoštovanje različnosti. Za zdaj sicer koalicijski partnerji še skušajo minimalizirati pomen "vremenskih pojavov" v slovenski zunanji politiki. Medtem ko je Kresalova najbolj ogreta za zaostrovanje, Erjavec razpet med patrio in radikalno poslansko skupino, Golobič za zdaj zgolj cinično komentira, da vse poti vodijo v Rim. To ne bi bil problem. Problem aktualne koalicije je, da vse poti vodijo k Ruplu. Kot že tolikokrat prej.