Za Slovenijo je bil uspeh, da se je po razsulu na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji sploh uvrstila v dodatne kvalifikacije. Pot do drugega mesta je bila sicer lažja kot v Katančevih časih. Francija je bila absoluten favorit prve kvalifikacijske skupine. Ciper in Malta sta bila preslaba za enakovreden boj. Izrael, ki je bil edini tekmec za drugo mesto, pa je bil v podrejenem položaju, ker tekem ni smel igrati doma v Tel Avivu, ampak v Italiji in Turčiji. Prašnikar je skozi tekme oblikoval novo reprezentanco, ne pa tudi igre, ki je bila vseskozi v funkciji golega boja za rezultat. Zato skozi tekme in igro tudi ni bilo selekcije igralcev, kdo je sploh sposoben za zahteve reprezentance, ampak so se nekateri lahko skrivali in prikrivali slabosti. Na tekmah s Hrvati so se razkrile vse posledice neznanja, skromne izbire igralcev, poškodb, predvsem pa neigranja v klubih. Navijači so bolj kot zaradi izpada ogorčeni nad igro, saj tako zaprte postavitve ni bilo niti v času Verdenikovega conskega presinga. Zabiti se v bunker je bil čisti nogometni samomor, saj Prašnikar sploh ni imel scenarija za primer, če Hrvati dosežejo gol. Tekma je razkrila, da so pravi igralci le Pavlin, Karič in Knavs, medtem ko so bili umetniki Zahovič, Čeh in Ačimovič le blede sence zvezdnikov. Vugdalič ima težave že v slovenski ligi, Cipot je priučeni "štoper", Šukalo in Kapič sta igralca le za razdiranje igre... Izbira vratarja po poškodbi Simeunoviča je bila zgrešena. Prašnikar si je tudi z izbiro igralcev zabil avtogol, predvsem pa nakopal nepopisno jezo pri navijačih na Primorskem. Reprezentanca je bila ljubljansko-štajersko obarvana, medtem ko za Primorce ni bilo prostora, čeprav so vsi trije njihovi klubi na vrhu lestvice slovenske lige. Presenetljivo veliko (3) je bilo v reprezentanci igralcev iz Publikuma, ki pa so na velikih tekmah rojeni poraženci. Za nameček Prašnikar nima takšne karizme, kot jo je imel Katanec, ki zanesljivo ne bi igral tako bojazljivo, ampak bi tekmeca tudi napadel, predvsem pa obrambno linijo pomaknil proti sredini igrišča in zožil igralni prostor. Še tretjič se je zgodilo, da je bil igralec več za Slovenijo minus. Na evropskem prvenstvu leta 2000 ji je Jugoslavija zabila tri gole po izključitvi Mihajlovića, Francozi so septembra za Bežigradom dosegli drugi gol z desetimi igralci, enako so naredili Hrvati. Očitno je Slovence zavedla izključitev Tudorja, da bodo imeli lažje delo do konca sicer izjemno bojevite in nervozne tekme. Sloveniji ostane temeljita prenova reprezentance in priprava na kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2006 v Nemčiji. Žreb kvalifikacijskih skupin bo že 5. decembra, začetek kvalifikacij pa septembra 2004. Torej je spomladi dovolj časa za uigravanje. Prašnikar ima pogodbo z NZS do leta 2006, vendar lahko decembra letos pride do prekinitve pogodbe z ene ali druge strani brez obveznosti. Ker je Prašnikar z uvrstitvijo v dodatne kvalifikacije izpolnil cilj, je velika verjetnost, da bo nadaljeval začeto delo. Ob morebitni zamenjavi na selektorskem stolčku pa tudi ni velike izbire usposobljenih strokovnjakov. V Sloveniji morda le Brane Oblak, medtem ko so korejske rane še vedno prehude, da bi se v slovenski nogomet vrnil Srečko Katanec, ki je sicer rojen za vlogo selektorja.