Zgrešene poteze, novi predlog

Ob krizi slovenskega naborništva, ki je trajala kar vse od leta 1992, je bilo kar logično, da je prišlo do predloga ukinitve splošne vojaške obveznosti. To so storili poslanci Socialdemokratske stranke, Nove Slovenije in Stranke mladih Slovenije na čelu s prvakom SDS Janezom Janšo februarja leta 2002. Janša je bil med glavnimi oblikovalci nove Slovenske vojske, očitno pa je spoznal, da so sistem služenja v Slovenski vojski prva leta po slovenski osamosvojitvi, ko je bil za to najbolj odgovoren, napačno zastavili. Če nas spomin ne vara, je zakonski predlog javnosti prvič predstavil že oktobra leta 1999 na govoru v Kopru ob praznovanju obletnice odhoda zadnjega vojaka JLA. Leta 1999 je bila to znanstvena fantastika, lani že realna možnost, letos septembra pa je naborništvo že zgodovina. In tako letos v Ilirski Bistrici po dolgih desetletjih ali kar stoletjih prvič niso imeli nabora oziroma vizite, kot ji pravijo. Nabor je za mnoge generacije fantov, ki izhajajo iz primorskega in notranjskega dela Slovenije (Postojne, Sežane, Ilirske Bistrice in Cerknice), poseben dogodek v njihovem življenju. To je klasičen prihod pred naborno komisijo, ki preveri sposobnost vojaških obveznikov za služenje, v omenjenih občinah pa je to že dolgo pravi krajevni in občinski praznik, v katerem so osemnajstletni fantje na okrašenih vozovih prišli na nabor v spremstvu deklet, sorodnikov in skoraj vseh vaščanov. Vizita ima svoje korenine v 19. stoletju, v obdobju Marije Terezije, v času italijanske oblasti na tem prostoru pa se je nacionalna zavest ob naboru še okrepila. Nekateri omenjajo, da predvsem zato, ker so lahko kljub prepovedi tedaj brez posebnih kazni prepevali slovenske pesmi in mahali z različnimi slovenskimi zastavami, drugi pa, da je vizita tedaj veljala predvsem kot pregled vojaške sposobnosti mladega fanta tedaj sicer za italijansko državo, konec koncev pa tudi kot boj za slovenske pravice in besedo. Tudi zato ima državljanska pripadnost na Primorskem povsem drugačne temelje kot drugje po Sloveniji. "Priprave na majsko vizito so se začele že decembra. Starši so skupaj z naborniki začeli načrtovati vozove, potem so več mesecev številni vaščani izdelovali papirnate rože. Maja so odšli v gozd po smreke, kajti na vsakem vozu je moralo biti osem smrek, vse skupaj pa so okrasili s papirnatimi rožami," pripoveduje Nadja Baša , predmetna učiteljica zgodovine na OŠ Antona Žnideršiča, doma v vasi Jasen pri Ilirski Bistrici. Na dan nabora so se zbrali v vasi, poskrbeli za krepak zajtrk nabornikov, saj jih je čakal naporen dan (na viziti se je namreč mladenič lahko prvič uradno napil), potem pa so krenili proti Ilirski Bistrici. Na čelu kolone je bil zastavonoša, potem naborniki in dekleta istega letnika, praviloma enako oblečeni, za njimi okrašen voz in nazadnje še sorodniki in vaščani. Ko so fantje opravili pregled pred komisijo in prišli ven, so jih pričakala dekleta in jim pripela "pangeljce" (trakove v trobojnici) in s tem potrdila, da so postali možje, sposobni za vojsko.

Vrtec za odrasle

Letos vizite prvič ni bilo. Vojka Lenarčič , tajnica TD Ilirska Bistrica, ki je glavna organizatorka prireditve v mestu, pravi, da v društvu razmišljajo o usodi vizite in o tem, kako ohraniti ta običaj, ki je združil kot neposredne akterje številne vasi in mnoge posameznike. "To je preveliko narodno bogastvo, da bi ga z ukinitvijo obveznega služenja pozabili, da bi skupaj z vojsko zamrla tudi naša vizita. Odločili smo se, da bomo običaj skušali obdržati skupaj z nekaterimi občinami, seveda pa bo določeno težavo predstavljal nabor, ki ga ne bo, hkrati pa tudi financiranje okraševanja vozov, kajti doslej so večino finančnega bremena nosili starši nabornikov, del denarja sta prispevali občina in krajevna skupnost, ministrstvo za obrambo pa je vse vozove nagradilo s pršutom. Morda bi ta običaj lahko združili z vpisom v evidenco (skladno z zakonom o vojaški dolžnosti bodo vsakega nabornika poklicali pred upravni organ in ga vpisali v evidenco brez posebnega pregleda), vse skupaj pa bi pripravili konec maja ali v začetku junija," meni Vojka Lenarčič. Zgodbe nabornikov so še vedno zanimive. Vitomir Dekleva je šel na nabor leta 1952. Rekrutirali so ga v mornarico in pet mesecev je preživel v Pulju, potem leto in pol na rušilcu Durmitor, preostali čas do treh let pa v Splitu. Kot harmonikar je spremljal odhode številnih nabornikov na služenje. "Trnovčani smo takrat pripravili zelo lep voz, še lepši pa je bil odhod v vojsko. Vsi prijatelji so šli z menoj do postaje v Postojni. Harmonika me je spremljala tudi v vojski. Če ne bi odšel ponjo domov, bi se verjetno vkrcal na rušilca, ki je skupaj z Galebom in Titom odšel v Indijo. To sem zamudil," se spominja Dekleva. "Jaz sem še iz tistih časov, ko se je ta pravica štela ne le kot čast, ampak tudi dolžnost in velik ponos, da si potrjen in greš služit. Mi in naši starši smo to pojmovali kot pomembno prelomnico v življenju. V vojski smo nastradali psihično in fizično, vendar sem spoznal mnogo novega, številne ljudi različnih narodnosti in navad. O sedanjem služenju imam svoje mnenje. Živim poleg vojašnice in jih opazujem. Dosedanje služenje sploh ni bila vojska in je bolje, da vse skupaj ukinejo. To je bil bolj vrtec za odrasle..."

"Vojska me ne briga"

Dvajsetletni Primož Rojc iz Dolnjega Zemona je organiziral vizito praktično sam zase, saj je bil leta 2001 edini nabornik iz njihove vasi. Skupaj s starši in ob pomoči šestih "letnic" (deklet, rojenih istega leta) ter sovaščanov so izdelali lep voz. "Vsa vas je delala le za enega in tega ne bom nikoli pozabil. Bilo je takšno praznovanje, kot bi se kdo poročil ali rodil otrok. No, saj je poroka z odraslostjo. V vojsko ne bom šel, ker me je prehitela ukinitev. Ampak naj vam kar povem, služenje vojske me ne briga kaj preveč, izgubilo je svoj pomen, vizita pa je nekaj povsem drugega," pravi Primož. Jože Šircelj je odšel na služenje vojaškega roka leta 1967 in tedanja generacija je ostala skoraj vsa v Sloveniji. Pripoveduje, kako takrat praktično ni vedel niti tega, kje je Ljubljana, kot vojak pa je spoznal Ljubljano, Slovenijo in tudi Hrvaško, na koncu pa so mu vojaščino zaradi dogodkov v Pragi podaljšali še za dva meseca. Na vizito so tedaj iz njegove vasi Dolnji Zemono pri Ilirski Bistrici odšli trije fantje, kljub temu pa je bil njihov voz daleč najlepši. V vojski je spoznal številne prijatelje, ne more pa mimo spomina na Nikola Đurana, njegovega vodnika, ki ga je v Ilirski Bistrici obiskal po 36 letih. "Želel je, da ga učim slovensko in govorim z njim samo v našem jeziku. Pa sem ga naučil, ampak po naše, po primorsko," se smeje Šircelj. V JLA je bil voznik, opravil je tečaje in izpite ter postal inštruktor. Tako si je v vojski praktično pridobil novo delovno kvalifikacijo in se je tudi zato pozneje zaposlil v podjetju Transport Ilirska Bistrica. Posebej opozarja, da ne smemo pozabiti, da se je vojna za Slovenijo začela na Primorskem: "Dan prej kot drugje po Sloveniji," pravi. Nekaj let je bil tudi član naborne komisije in opisuje zanimiv dogodek: "Nekoč je iz vasi Pregarje prišlo dvanajst fantov. Eden je bil lahek kot peresce in zdravnik ga je že nameraval zavrniti, ko sem predlagal, naj ga kljub temu stehtamo. Revež je imel vsega 48 kilogramov in 20 dekagramov. ‚Za krompir lupit bo že dober’, je sklenil zdravnik, fant pa je zavriskal in začel jokati od veselja: ‚Saj me niti punca noče, če ne bom vojak...’"

MORS bere Dnevnik

Marsikdo se sprašuje, kako to, da se je država tako hitro (devet mesecev pred predvidenim datumom) odločila za ukinitev obveznega služenja vojaškega roka in prehod na poklicno vojsko. Na novinarski konferenci po seji vlade (v začetku meseca), na kateri so objavili odločitev, je državni sekretar na ministrstvu za obrambo Janko Deželak razkril, da je bil eden od vzrokov za predčasno odločitev tudi usihanje števila mladih, ki so se bili pripravljeni odzvati vpoklicu v vojsko in njihovo število se je zaradi zdravstvenih, fizičnih in drugih razlogov zmanjšalo skoraj za polovico, poleg tega pa so številni obvezniki po objavi, da bodo ukinili vojaški rok, začeli "čakati" ukinitev oziroma so se na različne načine izogibali služenju. Ob ukinitvi naborniškega sistema je javnost nekako kar spregledala, da novela zakona o vojaški dolžnosti omogoča prostovoljno služenje. Na to temo se je marca lani v Dnevniku prvi oglasil vojaški praktik in teoretik Tomislav Graonja iz Kranja in takrat zapisal, da na slab odziv nabornikov in rezervistov ne vplivajo le slabosti, ki izvirajo iz sprememb na obrambno-vojaškem področju v zadnjem desetletju, ampak tudi številni neuspeli poskusi z vojsko, ko so bili v nasprotju s splošnimi stališči vojaške stroke. Temu lahko pritrdimo. Zavzel se je za uvedbo prostovoljne vojaške obveznosti, podprte z določenimi ugodnostmi in stimulacijami, s prostovoljno vojaško obveznostjo pa bi po njegovem zagotovili tudi eno najbolj učinkovitih varovalk pred morebitnimi zlorabami vojske, saj hkrati predstavlja tudi notranji nadzor. Dodal je tudi, da je potrebno vsem, ki se bodo odločili za prostovoljno služenje, zagotoviti vplačilo v pokojninski sklad, jim priznati benificirano dobo za čas služenja, občutno povečati žepnino ter poskrbeti za druge ugodnosti - vse od pridobitve poznejših štipendij naprej. Ob vsem tem pa bi morali vojakom - prostovoljcem obeh spolov - zagotoviti vrhunsko urjenje in možnost pridobitve različnih dodatnih znanj. Na ta način bi, kot je prepričan Graonja, dosegli celo presežek prostovoljcev. Uredbo o prostovoljnem služenju vojaškega roka je ministrstvo za obrambo predstavilo letos 1. avgusta. Usposabljanje prostovoljcev bo trajalo najmanj tri mesece, težišče urjenja bo preživetje na bojišču, znanju, ki ga bodo dekleta in fantje lahko pozneje uporabili tudi v drugih kriznih razmerah. Poleg tega jih bodo usposobili tudi za skupinsko delo in jih naučili vojaškega življenja, vojaškega vedenja in discipline; prostovoljce bodo urili v Novem mestu, Postojni, Murski Soboti in Bohinjski Beli, čas napotitve pa bodo lahko izbrali sami. Preprosto rečeno, vojak bo spet postal vojak, ne pa brezplačna delovna sila. Med služenjem bodo imeli zagotovljeno zdravstveno varstvo in pokojninsko, invalidsko in nezgodno zavarovanje, njihovi denarni prejemki, ki so jih določili na osnovi minimalne plače v Sloveniji, se bodo vsak mesec povečevali; povrnili jim bodo prevozne stroške do doma in nazaj, približni strošek na vojaka (brez usposabljanja) naj bi bil v treh mesecih 320000 tolarjev s tem, da naj bi vojak dobil okoli 145000 tolarjev, preostanek pa bo namenjen prevozu, prehrani, pranju in čiščenju ter zavarovanju. Če se pošalimo, lahko mirno zapišemo, da so na ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski očitno v Dnevniku prebrali prispevek Tomislava Graonje. Bistričani in Primorci bodo verjetno nadaljevali z vizito, konec koncev so v vseh režimih vedno preverjali svojo fizično sposobnost za branjenje domovine in tudi sedaj ni razloga, da tega ne bi več počeli. Bivši vojaki in teritorialci bomo počasi pozabljali vojaške zgode in nezgode, prostovoljci pa bodo doživljali nove. Častniki in podčastniki, generalštab Slovenske vojske in ministrstvo za obrambo pa bi morali odgovoriti na vprašanje, ali bodo znali prostovoljno urjenje narediti zanimivo in tako, kot je nekdaj veljalo služenje vojske: šolo življenja v novi obliki!