Ekonomska podlaga takega razmišljanja so dejstva, da lahko le od politike neodvisna in strokovna institucija, z jasno določenimi cilji in strogo obvezo njihovega doseganja, učinkovito stabilizira gospodarstvo. Podobni principi bi lahko veljali tudi za fiskalno politiko. Pri tem ne mislim zgolj na načela, ki jih poznamo iz maastrichtske pogodbe in državam narekujejo, da ne smejo imeti previsokih javnofinančnih deficitov in previsokega javnega dolga. Takšna načela so le minimalni pogoj za dolgoročno vzdržnost javnih financ. Danes je potrebno več. Razvoj klasičnih držav blaginje je pripeljal do previsokega davčnega bremena, ki deluje zaviralno na razvoj. Da bi ga zmanjšali, je treba najprej znižati delež javnofinančnih izdatkov. Potem je tu še breme financiranja demografskega prehoda. Zaradi tega ni dovolj, da se država samo izogiba triodstotni maastrichtski omejitvi deficita. Potrebno je nekaj več.

Vlade si sicer lahko hitro zastavijo ambiciozne cilje glede zniževanja deleža javnofinančnih izdatkov v BDP. To je naredila tudi naša. Vendar je pomemben del znižanja, ki smo ga beležili do zdaj, posledica nadpovprečne gospodarske rasti in bo ob njeni umiritvi izginil. Potem pa je tu še proračun za letošnje leto. Ker smo v volilnem letu, je (pričakovano) preveč ekspanziven glede na naš makroekonomski položaj.

S tem smo pri ključnem problemu fiskalne politike. Lahko še tako lepo govorimo, kako naj fiskalna politika deluje, na primer za znižanje inflacije ali preprečevanje recesije, dejstvo je, da si lahko vlada z njo na račun davkoplačevalcev kupuje volilne glasove. In to počne predvsem glede na to, kdaj so volitve, in ne glede na to, kakšna je inflacija ali gospodarska rast.

Podobno kot se je z institutom neodvisnosti centralne banke preprečilo, da bi volilni cikli vplivali na denarno politiko, bi se lahko z uvedbo strogih pravil naredilo s fiskalno politiko. Takšno pravilo bi bilo na primer določitev (ustrezno nizke) povprečne ali maksimalne dovoljene realne stopnje rasti proračunskih izdatkov. V skladu s pravilom bi javnofinančni izdatki lahko naraščali le v skladu z dolgoročno vzdržno gospodarsko rastjo ali za njo celo zaostajali. Da vlada pravila ne bi mogla zaobiti s spremembo zakonodaje, bi ga veljalo zapisati v ustavo. Če bi vlada določila pravila kršila, ne bi bile potrebne razgrete politične razprave, ali je prekomerno trošenje upravičeno ali ne. Zaradi kršenja ustave bi vlada morala enostavno trošiti manj ali pa bi morala odstopiti.

Marsikdo bi lahko ugovarjal, da samo kontrola rasti izdatkov ni dovolj za preprečitev oportunističnega delovanja vlade. Ta bi lahko pred volitvami zniževala davke in dosegla podobne ekspanzivne učinke kot z višjimi izdatki. Vendar je to mogoče v zelo omejenem obsegu, saj nam v EMU sporazum o rasti in stabilnosti močno omejuje možnost tekočega zadolževanja.

Kdo bi utegnil tudi reči, da bi imela uvedba strogega fiskalnega pravila tako imenovani demokratični deficit, ker bi neka eksogena sila omejevala izvoljene predstavnike ljudstva zadovoljevati preference svojih volilcev. Tudi to ne bi smel biti problem, saj bi politiki še vedno lahko odločali o prerazdeljevanju, državnih investicijah ipd. S pravilom bi se samo določilo, da bi to počeli bolj gospodarno in ne kratkovidno (na račun višjega prihodnjega bremena davkoplačevalcev). Ne pozabimo tudi, da imajo zakonska določila, ki omejujejo zapravljanje države in s tem ščitijo svobodo posameznikov pri razpolaganju s svojim dohodkom, še najmanj problemov z demokratičnim deficitom.

Nekateri bi rekli, da je predlog nerealističen. Da si politiki ne bodo nikoli samo odvzeli možnosti mešetarjenja z davkoplačevalskim denarjem. Vendar nam dejstvo, da so s podelitvijo neodvisnosti centralni banki v preteklosti to že naredili, kaže, da to ni nemogoče. Da je to mogoče, dokazuje tudi Velika Britanija, ki je izdatkovno fiskalno pravilo že uvedla. Še več, fiskalno pravilo bi moralo biti točka ločnice med kratkovidnimi in zapravljivimi politiki ter tistimi, ki imajo pred očmi tudi dolgoročno blaginjo svojih volilcev. Skratka podpora uvedbi fiskalnega pravila bi bila lahko dobra predvolilna tema in pomembno merilo za nas, volilce, pri odločitvi, komu dati svoj glas.

Pri tem moramo imeti pred očmi bistveni prednosti, ki bi ju imelo pravilo relativno nizke in stabilne rasti proračunskih izdatkov. Poleg sidra za zmanjšanje javnofinančnega bremena je prva prednost pravila večja stabilizacijska učinkovitost. Na prvi pogled paradoksalno, saj vladi ne bi bilo treba več uporabljati diskrecijskih ukrepov. Pred kratkim pa sem že pisal, da je to početje lahko precej neuspešno. Sicer pa smo sami slišali v parlamentarni razpravi o inflaciji, koliko so naši poslanci sploh sposobni razumeti, kaj pravi diskrecijski ukrepi sploh so. Če jim to možnost odvzamemo, škode ne bo. Kvečjemu korist, ker bodo delali manj napak. Zaradi tega bi tako imenovani avtomatski fiskalni stabilizatorji lahko delovali v polni meri, stabilizacijska učinkovitost fiskalne politike pa bi bila kljub "zvezanim rokam" dejansko večja.

Najpomembnejša prednost bi bila uvedba discipline v pripravo proračuna. Zdaj lahko ministri povečujejo trošenje skoraj brez omejitev, njihove prevelike želje pa plačujemo davkoplačevalci. Ob pravilu pa bi imeli ministri limite trdno postavljene. Če bi kdo hotel povečati izdatke svojega ministrstva bolj, kot bi to dovoljevalo pravilo, bi moral vsaj eden od preostalih ministrov trošiti manj. Skratka vlada bi imela dve jasni možnosti: ali bolje gospodariti ali tvegati ustavno obtožbo.

Ekonomska politika je torej preveč pomembna, da bi jo upravljali politiki. Po denarni jim odvzemimo še fiskalno.