Bolj razgibano je v sekciji Panorama, kjer med drugimi nastopa Madonna s svojim režijskim prvencem, "multikulturno" komedijo Filth and Wisdom. Mimogrede, v tej sekciji se je uspešno predstavil tudi Stefan Arsenijević s filmom Ljubezen in drugi zločini, ki je nastal v nemško-srbsko-slovenski koprodukciji.
V tekmovalnem programu po dobri polovici festivala zbujajo pozornost zlasti igralski dosežki. Tako Daniel Day-Lewis blesti v filmu Tekla bo kri (There Will Be Blood) Paula Thomasa Andersona, ki se opira na roman Uptona Sinclaira Petrolej. V tehnično in inscenacijsko velikopotezni sagi o enem najznačilnejših ameriških fenomenov igra "samotnega jezdeca" Plainviewa, ki se iz neuspešnega iskalca srebra prelevi v brezobzirnega naftnega mogotca. Tilda Swinton prepričljivo igra zapito, lažnivo, nemarno, ciparsko (anti)junakinjo v filmu Ericka Zonce Julia, a zdi se, da je ves njen igralski trud zaman, saj ta "pijanska" melodrama po dramaturški in režijski plati ne deluje najbolj domišljeno. Penelope Cruz in Ben Kingsley se razdajata v filmu Isabel Coixet Elegija (Elegy), minimalistični komorni drami o ljubezni, bolezni, umiranju in predvsem žalosti, posneti po romanu Philipa Rotha Umirajoča žival, Julia Roberts in Willem Dafoe pa delujeta precej zadržano v filmu Dennisa Leeja Fireflies in the Garden, sicer predvajanem zunaj konkurence.
V resnici so bolj zanimivi filmi, ki ne izstopajo toliko po zvezdniški zasedbi oziroma po očitnem igralskem trudu, zato pa premorejo izrazito cineastične kvalitete. Denimo zadržana, tiha, minimalistična mojstrovina kitajskega režiserja Wanga Xiao Shuaija Zaupanje v ljubezen (Zuo You), trpka psihodrama o konkretnih posledicah kitajske družinske politike, posneta brez glasbene spremljave in z nadvse umirjeno kamero. Nekaj podobnega velja za tihi, avtobiografsko obarvani film Jezero Taho (Lake Tahoe) mehiškega režiserja Fernanda Eimbcka, pripoved o izgubi in žalosti, vendar s smislom za absurd in izvirne narativne prijeme. Iranski film Vrabčeva pesem (Avaze Gonjeshk-ha), ki ga je posnel Majid Majidi, ne deluje tako resno, saj gre za humorno obarvano pripoved o vsakdanjem podeželskem junaku, razpetem med vsakdanje dolžnosti, družino, sanje in upanje, zato pa je toliko bolj premišljeno realiziran, se pravi skrbno in natančno posnet, režiran in odigran. Brazilski policijski triler Elitni vod (Tropa de elite) Joseja Padilha kar razganja od dinamike, napetosti, konfliktnosti in nasilnosti, zato ni čudno, da pritegne pozornost in je s svojim načinom obravnavanja korupcije v oblastniških in kajpak tudi policijskih vrstah doma celo spodbudil žgoče diskusije. Naposled kaže omeniti še hongkonško-kitajsko kriminalno komedijo Vrabec (Man Jeuk) Johnnieja Toa, pripoved o malih gangsterjih, ki se prav tako odlikuje z dinamiko, poleg tega se ponaša z izvrstno vodeno kamero in premore naravnost veličastno insceniran razplet.
