"Na podlagi zadnje davčne reforme, ki predvideva obdavčitev kapitalskega dobička v višini 20 odstotkov, pa za odliv kapitala iz Slovenije ne bo več razlogov," napoveduje Senjur in dodaja, da Slovenija ni davčni raj, po drugi strani pa tudi ni davčni pekel.
Po ocenah davčnega svetovalca iz podjetja Taxgroup Dušana Jeraja je danes še vedno mogoče zaznati povečanje odliva kapitala iz Slovenije. "Če so v preteklosti svoje premoženje v tujino selile predvsem fizične osebe, se danes tega loteva vse več podjetij," pravi Jeraj. Dodaja, da je praviloma cilj selitve kapitala v davčne oaze plačevanje nižjih davkov. Naš sogovornik, ki ni želel biti imenovan, pa trdi, da je cilj selitve slovenskega kapitala v davčne paradiže predvsem skrivanje porekla kapitala. Po Jerajevem mnenju se je po vstopu Slovenije v EU odprl naš kapitalski trg, kar je povzročilo, da so slovenske delnice postale zanimive za tuje vlagatelje. "Zato ne smemo vedno sklepati, da je v ozadju določenih poslov z delnicami slovenski kapital iz tujine," opozarja Jeraj.
Po načelu obdavčitve svetovnega dohodka mora posameznik, ki prejema dividende iz davčnih oaz, te prijaviti v Sloveniji in plačati 20-odstotno dohodnino, kar pomeni, da je izenačen z vlagatelji v Sloveniji. "Pri vlaganjih slovenskih podjetij iz davčnih oaz pa je naloga davčne uprave, da identificira povezane osebe in poskrbi za ustrezno obdavčitev dobičkov, ki jih je mogoče pripisati družbam v Sloveniji. Te osebe morajo namreč pojasniti, zakaj in po kakšnih cenah določene transakcije potekajo. Če tega ne storijo, kršijo zakon o davku od dohodkov pravnih oseb in zakon o davčnem postopku," pojasnjuje Jeraj.
Po neuradnih podatkih imajo s pridobivanjem tovrstnih podatkov probleme vse davčne uprave v EU. Še najbolj učinkoviti naj bi bili davčni inšpekcijski pregledi. Ker se danes posli v glavnem več ne poravnavajo z gotovino, namreč lahko prek bančnih transakcij ugotovijo, od kod izvira denar in kam je namenjen. Drugače pa je zaradi tako imenovane davčne tajnosti v nekaterih državah EU (na primer Avstriji in Luksemburg) do leta 2011 tudi za državne organe skoraj nemogoče ugotoviti, kdo je lastnik podjetja v teh državah. To je mogoče le pri kaznivih dejanjih.
