Nizozemski parlament bo danes razpravljal o novi koalicijski pogodbi, ki so jo štiri stranke sestavile s pomočjo pogajalca Ronalda Plasterka, nekdanjega laburističnega politika. Skoraj šest mesecev po volitvah, na katerih je močno slavila skrajno desna Stranka za svobodo (PVV) populista Geerta Wildersa, nastaja štiričlanska koalicija, v kateri bosta poleg doslej vladajoče zmerne konservativne stranke VVD odhajajočega premierja Marka Rutteja še dve novi stranki, Nova socialna pogodba (NSC) Petra Omtziga in Kmečko-državljansko gibanje (BBB), ki je na parlamentarnih volitvah nekoliko skromneje nadaljevalo lani začeti polet na lokalnih volitvah. Močno pisana koalicija še nima predsednika vlade. Voditelji četverice strank ne bodo posegali po najvišjem mestu niti po ministrskih položajih. Kot premierski kandidat je odpadel tudi Plasterk. Potem ko so se pojavila vprašanja o njegovi integriteti zaradi ravnanja ob prijavi patenta za zdravilo proti raku, se je namreč izločil kar sam, kljub vztrajanju, da očitki ne držijo.
Strateške napake v volilni kampanji
Eno izmed velikih presenečenj sklenjenih koalicijskih pogajanj je, da bo v vladi doslej vladajoča Ljudska stranka za svobodo in demokracijo (VVD), ki sicer sodi v liberalno evropsko politično skupino Prenovimo Evropo. Ta pa je ena od sopodpisnic dogovora, da njene stranke ne bodo sodelovale s strankami skrajne desnice. Izredni profesor za politične vede na Univerzi Radboud Kristof Jacobs pojasnjuje, da se je VVD v tej situaciji znašla zaradi dveh strateških napak, ki ju je zagrešila v volilni kampanji. Naslednica Rutteja na čelu VVD, ministrica za pravosodje in varnost Dilan Yeşilgöz-Zegerius, se je odločila, da bo volilno kampanjo naslonila na vprašanje migracij in ne na boj proti kriminalu, kjer je bila prepoznavna. Za to so se odločili, potem ko so med člani stranke izvedli raziskavo in ugotovili, da so bili prav v zadevah migracij zelo nezadovoljni z Ruttejevo vlado.
»Namesto da bi področje migracij prepoznali kot šibko točko kampanje, so ga uzrli kot priložnost. Razmišljali so, da bodo z naslonitvijo nanj iztrgali primat tega diskurza PVV. A se je zgodilo nasprotno,« razlaga Jacobs. Kot drugo veliko napako pa stranki očita, da se je zgodaj v kampanji izrekla, da bi lahko sodelovala z Wildersovo PVV, s čimer je odprla vrata volilcem, da so dejansko volili za PVV.
Strankarska zlepljenka
VVD se je tako znašla v vladi s stranko, ki jo je v preteklosti ostro kritizirala, zaradi česar se tudi širi nezadovoljstvo v liberalni skupini Prenovimo Evropo. Se je Nizozemska tako pridružila državam, kjer uničujejo »cordon sanitaire« nesodelovanja zmernih strank s skrajneži, vprašam Jasobsa. »Nizozemska je že imela dve vladi, v katerih so sedele stranke skrajne desnice; ena je bila stranka Pima Fortuyna (LPF), druga pa med letoma 2010 in 2012 PVV. Tudi kadar niso bili v manjšinski vladi, so se de facto obnašali kot vladna stranka, le da niso imeli ministrov. Cordon sanitaire ni bil na Nizozemskem nikoli močan. Kadar koli je bilo mogoče vključiti skrajno desne stranke v vlado, so to storili,« je odvrnil.
Nova koalicijska pogodba je zlepljenka različnih pozicij koalicijskih partneric in po oceni Jacobsa ne daje podobe koherentne celote. Naslovili so jo Upanje, pogum in ponos, v njej pa obljubljajo zavzemanje za dvoje izjem od evropskih politik – pri migracijah in omejeni uporabi nitratov (že zdaj sme Nizozemska živinska gnojila raztrositi nad mejo, ki je določena v EU). Hkrati napovedujejo uvedbo najostrejših pogojev za sprejem azilantov, omejitev delovnih migracij in strožje pogoje za vpis tujih študentov na nizozemske univerze.
Razumevanje za stališča kmetov
»Kmetom, vrtnarjem in ribičem želimo ponovno zagotoviti prihodnost,« še zagotavljajo v koalicijski pogodbi in obljubljajo zavzemanje za spremembo zelenega dogovora, dvig omejitve hitrosti na avtocestah na 130 kilometrov na uro (to so poprej znižali na 100 kilometrov, da bi zmanjšali negativne vplive na okolje) ter vnovično odobritev subvencioniranega dizelskega goriva za kmetijstvo, ki ga je vlada prepovedala že leta 2013.
Glede mednarodnih zavez namerava vlada ostati zavezana doseganju cilja dveh odstotkov BDP za obrambne namene. Širitev Evropske unije bo podprla le, če bodo države kandidatke izpolnjevale pogoje za vstop, je še zapisano v 26 strani dolgi koalicijski pogodbi.
»Koalicijska pogodba je frankensteinovska tvorba. Vidimo dele telesa posameznih strank, kako so zlepljene skupaj, ne obstaja pa neka prava celota. Sploh pa še ne vemo, ali bo ta tvorba preživela, saj se še ne ve, kdo bo premier. V koalicijski pogodbi imamo člene, ki so skladni z mednarodnimi obveznostmi, spet drugi se križajo z njimi. Jasno je, da bo prišlo do konfliktov pri vsem, kar ima kakršno koli povezavo z migracijami in nitrati. Pri vseh drugih vprašanjih pa se bo vlada obnašala kot dobra evropska vlada,« ocenjuje Jacobs, ki sicer pričakuje veliko trenj in napetosti na domačem političnem prizorišču.
