In z zdravniki pred stavko in pa zdaj je javnost doživela nekaj podobnega kot bog Indra v indijski pripovedi: zadaj ni bilo več pavjega perja, temveč brezsrčnost; otipljiva je postala, ko so invalidom odrekli pregled za obnovitev vozniškega dovoljenja. Zdaj, ko so ta brezsrčni in brezdušni sklep opustili, bi radi to predstavili kot svojo velikodušnost in »korak naprej«; toda pavovega nečistega zadka ni mogoče pozabiti, saj »lepa, čista glorija, ki vera da jo, je prešla; en sam pogled jo vzel je preč, nazaj ne pride nikdar več«, kot je pel Prešeren. Razočaranje pa ima tudi pozitivno plat: je raz-očaranje in streznitev.
Streznjen pogled na zdravništvo namreč razkrije, da se je od časov, vrednih vsega spoštovanja (vzemimo samo saniteto v boju za svobodo in delu teh zdravnikov ob utrditvi zdravstva po osvoboditvi), marsikaj spremenilo: ob zdravnikih, ki imajo srce in dušo, je nastal tudi tip zdravnika, ki ima enak odnos do pacienta kot inženir do okvarjenega stroja, in ne kot človek do človeka. Marsikdaj se zgodi, da »okvaro človeškega stroja« odpravlja na način, ki povzroča grde stranske učinke, te pa spet odpravlja na enako neorganski način. In prav mentaliteta takšnih »inženirjev medicine« se razodeva v tej stavki in njeni brezsrčnosti. »Pokvarjeni stroji« pač lahko počakajo, če se kvarijo še naprej, je kriv naročnik popravila, torej vlada. To so nam direktno zabrusili.
Zdaj vemo, s kom imamo opraviti in za kaj nas ti pavi imajo.
V času sanitarne diktature so infektologi odrinili epidemiologe, torej tisto panogo medicine, ki se ozira na celoto življenja v skupnosti, in prisilili so nas v zapiranje šol (posledice ne samo na znanju, temveč predvsem na duševnem zdravju mladine so znane!) in prepoved gibanja na svežem zraku; nismo še pozabili nadobudne zdravnice, ki je zahtevala nošenje maske celo na Rožniku; o zaprtju Krvavca se je pravkar izreklo sodišče.
In tudi ni nič čudnega, da so glavni stavkovodje anesteziologi. Oni so tisti, katerih naloga je, da specialistom, ki opravljajo zdravitveni poseg, olajšajo delo s tem, da izklopijo pacientove alarmne funkcije, pa naj gre za bolečino ali motečo zavest. Pravkar beremo, kako je v Novem mestu anesteziolog odrekel tako pomoč ortopedu, novinar ugiba, kakšne posledice bo to imelo za pacienta. Rekel bi, da ta primer ni osamljen.
Zdaj, ko so nam stavkajoči pavi pokazali svoj a tergo, je čas, da se zavemo resnične naloge: z reformo zdravstva vzpostaviti sistem, ki bo ne le uredil materialna in logistična vprašanja, temveč še zlasti zaščitil zdravnike s srcem in dušo pred diktatom brezsrčnih in brezdušnih medicinskih mehanicistov.
Njim in ne onim brezdušnežem gre naše spoštovanje in naše priznanje.
Božidar Debenjak, Ljubljana
