Kako se zadeve lotiti? Za nasvet smo vprašali Aleša Čakša, novinarja, urednika, avtorja romanov Rumeni lakasti čeveljci in 45 nebeških dni ter modnega oblikovalca, človeka z izkušnjo iz prve roke. Povprašali smo ga o razlogih za nakup stanovanja v Trstu, o prednostih in morebitnih slabostih, o stvareh, na katere moramo biti pozorni, ko se podamo v ta podvig.

Zaljubil se je v enosobno stanovanje

Eden od razlogov za nakup stanovanja v Trstu je bila gotovo Aleševa ljubezen do tega prepišnega obmorskega mesta, ki ga že dolgo in pogosto obiskuje. In ko je na enem od obiskov od tamkajšnjega prijatelja dobil namig, da je nakup stanovanja v ljubem mu mestu dobra naložba, če seveda ima kaj rezervnih šoldov, se je zgodba hitro odvila. Že naslednjo soboto je šel na prvi ogled, štiri sobote kasneje pa se je zaljubil v enosobno stanovanje ali monolocale, kot mu rečejo Italijani. Majhnih stanovanj sicer ne manjka, vendar številna potrebujejo temeljito obnovo, ki ni ravno poceni, za sabo pa potegnejo tudi veliko birokracije, a o tem malo kasneje.

Skratka – stanovanje, ki ga je pritegnilo, je imelo vse. Bilo je cenovno dostopno in popolnoma prenovljeno, takoj vseljivo. Ceno 45.000 evrov mu je uspelo znižati na 41.000. O 30 kvadratih za ta denar lahko človek v Ljubljani, pa tudi v drugih večjih slovenskih mestih samo sanja. Imeti moraš res veliko srečo, da najdeš garsonjero za manj kot 100.000 evrov.

Dobro, to je bila cena. Kaj pa drugi stroški? Največji strošek so notarske storitve, medtem ko cene nepremičninskih posrednikov niso višje od slovenskih, čeprav imajo nekatere agencije tudi šestodstotne provizije, zato previdnost ni odveč. Aleš Čakš opozori na težavo, ki je sam sicer ni imel, povezana pa je z morebitnim prenavljanjem stanovanja. Med prenovo so namreč pogosti obiski inšpektorjev, ki preverjajo, ali res potekajo dela, ki so bila prijavljena. Po izkušnjah ljudi, ki so prenovo že izvajali, znajo biti ti postopki dolgotrajni in včasih nadležni. Če se vam ne da ukvarjati z birokracijo, je torej najbolje, da iščete med že prenovljenimi stanovanji. Razpon nepremičnin je velik, od izredno dragih hiš z lepim razgledom na morje do starih meščanskih stanovanj v obnovljenih hišah na prestižnih lokacijah. Te kupujejo premožni Avstrijci, ki so pred pandemijo kupovali hiše na grških ali španskih otokih, potem pa so ugotovili, da je tudi Trst lep in dosti hitreje so tam. Z avtom, seveda, z vlakom traja malo dlje.

Vztrajanje s slovenščino

Aleševo stanovanje je bilo v cenejšem predelu mesta, ki med staroselci ni na najboljšem glasu, saj je v njem veliko priseljencev. A odnos večine domačinov do prišlekov ni sovražen, radi poklepetajo z uličnimi prodajalci in od njih kaj malega kupijo. Trst je od nekdaj multikulturno mesto, v njem živi velika srbska skupnost, več kot 50 tisoč jih je. Druga plat je seveda še zmeraj prisotna zapuščina fašizma, ki je ni mogoče ignorirati – neofašizem je v mestu živ. Ali to dejstvo lahko vpliva na odločitev za nakup, pa naj presodi vsak sam. Kaj pa slovenščina? Trst ima slovenske šole, slovenske medije, slovenska kulturna društva in že omenjeno slovensko gledališče. Tudi v nekaterih trgovinah in lokalih bodo z vami spregovorili po slovensko, le vztrajati je treba, pravi Aleš.

V svojem tržaškem stanovanju je Aleš večinoma preživljal le vikende. Tudi zato ga je opremil preprosto in minimalistično, v umirjenih tonih, skladnih s kamnito steno, ki mu je bila všeč na prvi pogled. Ni imel televizije niti interneta, raje se je potepal po mestu, ga raziskoval ali pa vetril svoje misli z dolgimi sprehodi na obali. Pristaniškega mesta se rad prime sloves umazanega morja, a mestna plaža je čisto spodobna in lepo urejena. Poleti je hrupna in polna do zadnjega kotička, a to je pač obmorski vrvež, ki ga je treba vzeti v zakup.

Stroški le previsoki

Vse našteto počne še danes, a stanovanje je medtem prodal. Tik pred pandemijo. Za tisto malo časa, kar ga je preživel v njem, so bili stroški previsoki. Nekaj časa ga je sicer oddajal, potem pa se ni več izšlo. Če razmišljate o nakupu za oddajanje, je dobro vedeti, da je višina najemnine za manjša stanovanja regulirana. Za stanovanje, kakršno je bilo Aleševo, lahko znaša 250 evrov, brez stroškov, najkrajša doba oddaje pa je leto in pol.

Davki za majhna stanovanja niso pretirano visoki, še posebej, če človek ni stalno prijavljen. Draga je elektrika, drugi stroški pa so primerljivi s slovenskimi. Urbani mit, ki pravi, da so stanovanja res poceni, življenjski stroški pa visoki, torej ne drži. O tem, da je hrana v trgovinah na oni strani meje cenejša, že vrabci čivkajo, Ko spoznaš mesto, hitro odkriješ, kje lahko dobro ješ za zmerno ceno – kosilo si lahko privoščiš že za šest do osem evrov. Okusno kosilo, saj smo vendar v Italiji!

Na svojih sprehodih ob obali Aleš razmišlja o ponovnem nakupu stanovanja v Trstu. Brez rednih obiskov tako ljubega mu mesta namreč ne more. Bivanje v hotelu je lahko čisto prijetno, a če bo našel stanovanje z lepimi kamni ali kakšnim podobnim detajlom, ki bo premamil njegov čut za estetiko, se bo morda v Trst preselil celo za stalno. *