Hišne preiskave, ki so pred tednom dni potekale tudi pri ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću, so razkrile, da naj bi policisti predkazenski postopek med drugim vodili v zvezi z dvema sponzorskima pogodbama. Neuradno gre za sponzorski pogodbi, ki sta ju na isti dan aprila lani javni podjetji Energetika Ljubljana in Voka Snaga sklenili z družbo FC Olimpija, ki upravlja člansko ekipo Nogometnega kluba Olimpija.
Vsako od podjetij je Olimpiji namenilo po 250.000 evrov brez davka na dodano vrednost. Voka Snaga ni pred tem nikoli sponzorirala družbe FC Olimpija ali ji donirala, Energetika pa ji je po podatkih aplikacije za prikaz porabe javnega denarja (Erar) še leta 2015 nakazala nekaj manj kot 220.000 evrov. Ljubljanska parkirišča in tržnice (LPT) so družbi lani namenili donacijo v naravi, in sicer enoletno brezplačno parkiranje na 50 parkirnih prostorih v parkirni hiši Stožice.
Janković je minuli teden zagotovil, da je ponosen, da direktorji ljubljanskih javnih podjetij »del denarja namenjajo tudi ljubljanskemu športu, kulturi in sociali. Stojim za njimi in jim pri tem čestitam.« V Energetiki so poudarili, da je Ljubljana ljudem in okolju prijazno mesto, »ki je ponosno na svoj potencial tudi v športu in kulturi. Trend splošnega upadanja podpore na športnem (in tudi kulturnem) področju negativno vpliva na vse pore življenja, kar potrjuje tudi vedno večje število vlog. Menimo, da je prav, da se vsako podjetje po svojih močeh trudi podpreti lokalne organizacije in prispeva k razvoju posameznih področij. Zavedamo pa se, da nikoli ne bo za vse dovolj in vsem prav.«
Največ denarja za RK Krim
Javna podjetja so zakonsko dolžna podatke o sklenjenih sponzorskih in donatorskih pogodbah redno objavljati na svojih spletnih straneh. Pregledali smo objavljene podatke ljubljanskih javnih podjetij Energetika, Voka Snaga, Ljubljanski potniški promet (LPP), Ljubljanska parkirišča in tržnice (LPT) in Žale. Osredotočili smo se na pogodbe, sklenjene s športnimi organizacijami. Čeprav javna podjetja z zneski v višini od nekaj sto do nekaj tisoč evrov podpirajo kopico manjših športnih klubov in društev, izpostavljamo tiste prejemnike, ki so jih v zadnjih štirih letih najizdatneje sponzorirali oziroma jim donirali.
Rokometni klub (RK) Krim in Rokometno društvo (RD) Slovan po višini sklenjenih pogodb izstopata predvsem na račun večletnih sponzorskih pogodb. Voka Snaga je s krimovkami lani sklenila sponzorsko pogodbo za obdobje od leta 2023 do 2026 v višini 600.000 evrov, leta 2021 pa so sklenili triletno pogodbo v višini 120.000 evrov. RK Krim je v zadnjih štirih letih sponzorske pogodbe sklepal tudi z Energetiko in Žalami, LPP pa je klubu sponzoriral prevoze. Skupna vrednost vseh sklenjenih sponzorskih pogodb v zadnjih štirih letih med Krimom in javnimi podjetji znaša skoraj 1,5 milijona evrov, a velja poudariti, da bo del tega zneska izplačan še v naslednjih letih.
Podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice se je lani zavezalo, da bo v treh letih Rokometnemu društvu Slovan namenilo 750.000 evrov brez davka. Skupna vrednost vseh sponzorskih pogodb, ki jih je v analiziranem obdobju Slovan poleg z LPT podpisal še z Energetiko, Žalami in LPP, znaša več kot 900.000 evrov, pri čemer bo del tega zneska prav tako izplačan šele v naslednjih letih. Predsednik RD Slovan je Krištof Mlakar, ki je bil do začetka leta 2023 direktor Voke Snage, sedaj pa je direktor Javnega holdinga Ljubljana, pod okrilje katerega sodijo Voka Snaga, Energetika in LPP. Velja omeniti, generalni sponzor RD Slovan je LL Grosist, podjetje v lasti javnega zavoda Lekarna Ljubljana.
Med klubi, ki jim je v zadnjih štirih letih Voka Snaga donirala, je tudi Kasaški klub Stožice, ki mu predseduje Viktor Dolinšek. Ta je direktor podjetja Komunalne gradnje, s katerim Voka Snaga posluje od leta 2014. Na komisiji za preprečevanje korupcije (KPK) smo hipotetično vprašali, ali bi ob tovrstnem poslovnem stiku med javnim podjetjem in predsednikom nekega športnega kluba lahko govorili o nasprotju interesov oziroma videzu nasprotja interesov. Toda tega niso mogli oceniti; opozorili so, da je v takšnih primerih treba presojati posamezne okoliščine ter pogostost in naravo poslovnih stikov.
Kdo je predsednik organizacije, ki prosi za donacijo ali sponzorstvo, pa po zagotovilih javnih podjetij nima nobene teže pri odločitvi o dodelitvi sredstev. Martinčič je poudaril, da je »prejemnik sredstev klub in ne njegov predsednik«. Zato smo vprašali, kako ljubljanska javna podjetja odločijo, koga sponzorirati oziroma komu donirati, ter ali imajo pisna pravila glede sklepanja tovrstnih pogodb.
Kako odločajo o donacijah in sponzorstvih?
»Vsako prejeto prošnjo preučimo in se na podlagi svoje presoje odločimo, s kom se sklene sponzorska ali donacijska pogodba,« so pojasnili na LPT. V Voki Snagi, LPP in na Žalah so dejali, da nimajo posebnih pravil ali politik, ki bi določale usmeritve na tem področju. Direktor Žal Robert Martinčič je dejal, da od prosilcev pričakujejo, da v prošnji natančno opredelijo namen uporabe sredstev, nato pa v javnem podjetju odločijo o odobritvi posamezne prošnje. Žale praviloma podpirajo društva iz Ljubljane, izjemoma tudi širše. »S tem dvigujemo ugled podjetja in našo blagovno znamko Plečnikova cvetličarna,« je dejal Martinčič. Voka Snaga sredstva namenja »predvsem tistim organizacijam, ki delujejo v lokalnem okolju in za nas predstavljajo korist z vidika širitve prepoznavnosti našega podjetja, hkrati pa dvigajo kakovost bivanja v prostoru, katerega del smo«. Dodali so, da je višina dodeljenih sponzorskih ali doniranih sredstev »sorazmerna z velikostjo posameznih organizacij«. V LPP so razložili, da praviloma sponzorirajo avtobusne prevoze na tekmovanja. »Finančna sredstva doniramo le izjemoma, in še to v manjših zneskih. Ta sredstva po navadi namenimo gasilcem, otrokom, različnim društvom in podobno,« so dejali na LPP, kjer verjamejo, da so sponzorstva in donacije pomemben del njihove družbene odgovornosti, prispevajo k rasti blagovne znamke in promociji uporabe javnega prometa.
Le Energetika ima vodila, ki so zapisana v internem postopkovniku za obravnavo vlog, so poudarili v podjetju. Ta vodila so, da sponzorska oziroma donatorska pogodba zagotavlja vzajemni napredek za Energetiko, prejemnika in širšo družbo; da pomaga krepiti blagovno znamko in uresničuje družbeno odgovornost podjetja; predstavlja podporo lokalnemu okolju; da zagotavlja učinkovito izvajanje vsebin, ki so usmerjene k družbeni odgovornosti in trajnostnemu razvoju, k zmanjšanju socialnih stisk in razlik, varovanju okolja in človeka, dvigu kakovosti bivanja in zdravega načina življenja.
Energetika sponzorira jadralno zvezo
Jadralna zveza Slovenije sicer ne izstopa po višini sklenjenih sponzorskih pogodb, saj je njihova skupna vrednost v štirih letih znašala nekaj manj kot 100.000 evrov. Izpostavljamo jo zato, ker je od konca leta 2020 predsednik zveze Samo Lozej, sicer direktor Energetike. V javnem podjetju menijo, da pri omenjenem sponzorstvu ne gre za navzkrižje interesov. Prepričani so, da s podpiranjem zveze, »ki povezuje jadralce, med katerimi so tudi tekmovalci v mladinskih in olimpijskih razredih«, in v kateri je deset ljubljanskih klubov, sledijo svojim vodilom pri obravnavi sponzorskih oziroma donatorskih vlog.
Na KPK so pojasnili, da načeloma ni prepovedano, da javno podjetje podeli sponzorstvo društvu, v katerem je predsednik ravno direktor javnega podjetja. Poudarili pa so, da morajo pristojni pri sklepanju takšnih pogodb dosledno spoštovati določbe o nasprotju interesov in izogibanju nasprotju interesov. »To pomeni, da se mora direktor javnega podjetja/javnega zavoda v primeru nastanka okoliščin nasprotja interesov v celoti izločiti iz odločanja o zadevi (o dodeljevanju sponzorskih sredstev), torej iz obravnave vloge in odločanja o njej, kot tudi na koncu ne sme podpisati pogodbe z zvezo/klubom, katerega predsednik je, pač pa mora za to pooblastiti drugo osebo,« so povedali na komisiji. »Hkrati je izjemno pomembno, da ob izločitvi iz celotnega postopka ne izvaja nikakršnih nezakonitih ali neetičnih vplivov na podrejene, ki ta postopek vodijo,« so še poudarili na komisiji. Če bi do takšnih pritiskov prišlo, je oseba, nad katero je bil izveden pritisk, o tem dolžna obvestiti zaupnika v javnem podjetju ali KPK.
Potrebne so varovalke
»Nevladne organizacije določene potrebe družbe bolje upravljajo od države ali od občin. Za državo bi bil na primer prevelik zalogaj in predrago, če bi morala sama skrbeti za amaterski, rekreativni in profesionalni šport, kako se z njim ukvarjati in podobno. Zato so v takšnih primerih športna društva naravni izvajalci nekaterih nalog,« je dejal Goran Forbici, direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS). Poudaril je, da CNVOS ni prejemnik takšnih sredstev, so pa prejemniki različna društva in nevladne organizacije pod njihovim okriljem.
Naša družba ima že dolgo tradicijo, da podjetja v javni lasti sponzorirajo oziroma donirajo nevladnim organizacijam, je spomnil Forbici. Ravno zaradi te tradicije se mu zdi, da dokler ne prihaja do kakšnih ekscesnih problemov, ne bi bilo smiselno javnim podjetjem prepovedovati sklepanja tovrstnih pogodb. A Forbici je hkrati opozoril, da so tveganja nesmotrne in neučinkovite porabe javnega denarja za sponzorstva in donacije v javnih podjetjih velika. »V sistemih, kjer so tveganja velika, je treba vzpostaviti varovalke,« je prepričan Forbici. Želel bi si, da bi bil nevladni sektor prek sponzorskih pogodb in donacij financiran transparentno in smotrno. Nekatera javna podjetja v državi sicer imajo sprejete pravilnike in strategije o donacijah in sponzorstvih, toda vprašanje je, tako Forbici, ali so že te strategije usklajene z dejanskimi potrebami in prioritetami države oziroma lokalnih skupnosti.
Z vidika določil zakona o integriteti in preprečevanju korupcije je pri sponzorstvih pomembno predvsem spoštovanje določb o izogibanju nasprotju interesov, so povedali na KPK in dodali, da je z namenom krepitve delovanja pravne države nujno, da se tudi postopki sklepanja tovrstnih pogodb izvedejo »transparentno, sledljivo, z vnaprej določenimi merili in kriteriji ter z enakopravno obravnavo vseh kandidatov oziroma prosilcev za sponzorstva/donacije«. Podobno je razmišljal tudi Forbici, ki meni, da bi deljenje sponzorskih ali donatorskih sredstev po načelih javnih razpisov za financiranje dejavnosti nevladnih organizacij vse vpletene varovalo pred morebitnimi političnimi malverzacijami, hkrati pa prosilcem zagotavljalo enako dostopnost in ocenjevanje po enakih merilih.
