Ameriška vesoljska agencija Nasa je zaradi izzivov pri razvoju novih sistemov za vrnitev človeka na Luno preložila naslednja načrtovana poleta vesoljskega programa Artemis. Misija Artemis 2, ko bodo štirje že izbrani astronavti (trije Američani in Kanadčan) obleteli Luno in se brez pristanka na njej vrnili na Zemljo, je tako predvidena septembra prihodnje leto in ne konec letošnjega leta. Misija Artemis 3, ko bodo astronavti tudi pristali na Luni, kar se bo zgodilo prvič po več kot pol stoletja, pa je preložena za približno eno leto, na september 2026. Misija Artemis 4, ko naj bi postala operativna vesoljska postaja Getaway, ki bo krožila okoli Lune, ni preložena in ostaja predvidena za september 2028.
»Varnost je naša največja skrb,« je rekel vodja Nase Bill Nelson. S tem je po navedbah predstavnikov agencije tudi povezana preložitev. Novembra 2022 je Nasa opravila sploh prvi polet v vesoljskem programu Artemis, ko je Luno obkrožil modul za posadko Orion, le da so bile v njem lutke. Ob pregledu modula po uspešni vrnitvi so ugotovili, da je nekaj zoglenelega toplotnega ščita v nasprotju s pričakovanji odpadlo. Vzroke še preiskujejo, je dejal Amit Kshatriya, namestnik vodje programa za polete od Lune do Marsa.
Logično je, da so zaradi tega pri Nasi zazvonili alarmi. Leta 2003 je ob vrnitvi na Zemljo zgorel vesoljski taksi Columbia zaradi poškodbe toplotnega ščita na levem krilu, ki je nastala ob vzletu. Nasa je bila pozneje tarča kritik, ker so za težavo vedeli že od prejšnjih poletov, a jih niso ustavili.
Izziv tudi obleke
Pri tokratni preložitvi ne gre samo za toplotni ščit, ampak tudi za težave pri razvoju sistemov za misijo Artemis 3 s pristankom na Luni. Kot je dejal Kshatriya, preizkusov niso ustrezno prestali sistemi za vzdrževanje življenja, predvsem za absorpcijo ogljikovega dioksida. Več časa Nasa potrebuje tudi za izpopolnitev novih vesoljskih oblek za astronavte. Odkrili so tudi potencialne pomanjkljivosti v elektroniki sistema za naglo ločitev modula za posadko od nosilne rakete v primeru nevarnosti.
Preložitev naslednjih dveh izstrelitev za deset mesecev se glede na dolgoletno odsotnost človeka na Luni ne zdi dolga, sploh pa se z njimi v vesoljskih programih srečujejo ves čas. A vendar si jih Nasa preveč ne bo hotela privoščiti zaradi vesoljske tekme, ki je že tu. Kitajska naj bi človeka po sedanjih predvidevanjih poslala na Luno leta 2030.
Težave zasebnega projekta
S potjo na Luno se medtem še bolj zatika v zasebnem sektorju. V ponedeljek je ameriško podjetje Astrobotic Technology izstrelilo modul Peregrine, ki naj bi 23. februarja pristal na Luni, kar bi bil prvi takšen podvig zasebnega podjetja v zgodovini. Izstrelitev je bila uspešna, kar ni nepomembno. Prvič so namreč preizkusili dvostopenjsko pogonsko raketo vulcan centaur, ki jo bosta uporabljala predvsem Nasa in Pentagon. Gre za izdelek podjetja ULA, ki sta ga skupaj ustanovila Boeing in Lockheed Martin, motorji pa so v nasprotju z dosedanjo raketo ameriške izdelave, ne ruske.
Ko se je Peregrine od pogonske rakete ločil, so se hitro začele težave, najprej z usmerjanjem panelov proti soncu za pridobivanje energije oziroma polnjenje baterij, nato s puščanjem pogonskega goriva, domnevno zaradi napake na ventilu. Hitro je bilo jasno, da bo goriva ostalo premalo za mehak pristanek na Luni.
To je tudi udarec za Naso, ki je partner pri projektu v okviru svojega programa spodbujanja zasebnih podjetij za razvoj modulov za pristanek na Luni, ki jim potem plača za prevoz tovora. Na Peregrinu je tako več Nasinih inštrumentov, s katerimi je med drugim nameravala iskati znake prisotnosti vode blizu površja in plinov na površju. Sonda nosi tudi dedni zapis treh ameriških predsednikov, med njimi prvega Georgea Washingtona, ter posmrtne ostanke več oseb, tudi ustvarjalca Zvezdnih stez Gena Roddenberryja.
Prihodnji mesec bo s pristankom modula na Luni poskusilo še eno zasebno ameriško podjetje Intuitive Machines. Njegov modul Nova-C bo poletel s pogonsko raketo podjetja Space X.
