Po frankfurtskih kuloarjih so včeraj mnogi živahno premlevali »škandal« proti koncu slovesnega odprtja, ko je govor slovenskega filozofa Slavoja Žižka pri delu prisotnih naletel na neodobravanje in nato vodil v burno izmenjavo mnenj na slovesnosti ter po njej. Nemara bi težko rekli, da je Žižek med opominjanjem na nujnost globljega premisleka dogajanja na Bližnjem vzhodu izjavil kaj silno nezaslišanega, toda Nemci so iz zgodovinskih razlogov zelo občutljivi na vse, kar bi utegnilo dišati po antisemitizmu, sploh ko gre za javni diskurz. Nekatere je zato bolela že Žižkova opazka, da »vsi govorijo le o Hamasu, nihče pa ne razmišlja o Palestincih«.
Zvezdnikova vrnitev
Ob vsem dvignjenem prahu sploh ni presenetljivo, da se je na sinočnjem pogovoru z Žižkom, ki je sklenil dogajanje v našem nacionalnem paviljonu, dvorana popolnoma napolnila že precej pred začetkom, pa čeprav naj bi beseda – ob izidu novega prevoda slovenskega zvezdnika v nemščino – tekla predvsem o filozofskih temah. Seveda pa se slonu v sobi ni bilo mogoče izogniti. »Na odprtju sem neznansko užival,« je uvodoma zatrdil Žižek in dodal, da bi bil pravzaprav užaljen, če ga ne bi med govorom nihče prekinil. »Očitali so mi relativizacijo, češ da sem sicer obsodil Hamas, ampak hkrati kritiziral izraelsko stran. Vendar sem le navedel nekatera osnovna dejstva – vedeti pa je treba tudi, da se prav z besedo 'ampak' sploh začne vljuden pogovor tiste vrste, ki lahko pripelje do medsebojnega razumevanja. Večina sovražne pošte, ki jo dobivam, sicer prihaja od Palestincem naklonjene levice, kar me žalosti in obenem razveseljuje – kajti kot je rekel Sartre, če te napadajo z obeh strani, si verjetno na pravi poti.«
V zanosu razlaganja lastne pozicije je zatem v svojem značilnem preskakujočem slogu, posejanem z dovtipi in anekdotami, obdelal še celo vrsto tematik sodobnosti, od kritike kulture črtanja (»strinjam se s prizadevanji za vključevanje in raznolikost, toda ne na način, da izključiš tiste, ki ne ustrezajo tvoji predstavi raznolikosti«) in idejne zmedenosti današnje levice pa vse do ugotovitve, da zavoženosti sodobne družbe pač ni mogoče preseči z rešitvami, ki z manjšimi lepotnimi popravki ohranjajo svet enak, kot je. Moderator Alexander Roesler v tej poplavi misli skoraj ni mogel priti do besede, kar je nadvse zabavalo občinstvo, ki je Žižku na koncu namenilo dolg aplavz.
Manifest navdušuje
Malo popra ob začetku slovenske predstavitve torej zagotovo ni škodilo, saj je frankfurtski knjižni sejem vendarle ogromna prireditev, na kateri si vidnosti ni mogoče tako preprosto priboriti – ali kot je že pred časom trezno opozoril glavni kurator slovenskega programa Miha Kovač: »Status častne gostje zagotavlja prostor, ne pa tudi samoumevne pozornosti.« Sejem se ob glavni stavbi razteza še v štirih večnadstropnih halah, velikih kot kak spodoben nogometni stadion, in že sprehod čez široko ploščad med njimi zahteva kar nekaj minut, še bistveno dlje pa traja, če želiš vsaj za silo pregledati ponudbo v kateri od njih; pričakovati, da bi se lahko kdo dovolj primerno posvetil vsemu temu, s čimer se postavlja več kot 4200 razstavljavcev z vsega sveta, bi bilo seveda iluzorno – kajti navsezadnje ni mogoče obiskati niti vseh dogodkov, ki jih je za letos pripravila Slovenija.
Tako je bilo še toliko bolj razveseljivo videti jutranjo gnečo, ki je nastala v slovenskem paviljonu pred uvodnim dogodkom dneva, predstavitvijo Ljubljanskega manifesta o pomenu branja na višji ravni, katerega glavno sporočilo je, »da moramo brati zapletene knjige, da bi lahko razumeli zapletene čase«, kot je povzel Kovač, sicer eden njegovih soavtorjev. Dokument, o katerem smo na naših straneh pred časom že pisali, dobiva vse močnejšo mednarodno podporo, direktor sejma Jürgen Boos pa ga je zavoljo njegovega sporočila včeraj označil celo za svoj najljubši trenutek letošnje prireditve. Ena njegovih prvih podpisnic, znamenita kanadska književnica Margaret Atwood je v videonagovoru poudarila, da je »zmožnost poglobljenega in kritičnega branja nujna za preživetje demokracije, saj ta zahteva poučene državljane«, nemška zvezna ministrica za kulturo in medije Claudia Roth pa je napovedala tudi, da Nemčija ne bo pristopila le k podpisu manifesta, temveč si bo prizadevala za njegovo uveljavitev na evropski ravni. Medtem so se pozivu pridružila še nova ugledna literarna imena, kot sta poljska nobelovka Olga Tokarczuk in bolgarski književnik Georgi Gospodinov.
Za paviljon sicer lahko rečemo, da je zasnovan preprosto, a okusno in učinkovito, v njem (in pred njim) so dobro izpostavljene izbrane prevedene izdaje del slovenskih avtorjev in knjig o Sloveniji, primerno dopolnitev strokovnih vsebin pa oblikuje tudi manjša okrepčevalnica z nekaj »tipičnimi« slovenskimi jedmi, kot so kranjska klobasa, gobova juha, prekmurska gibanica in jabolčni zavitek; za pet evrov se lahko obiskovalci odžejajo tudi s kokto.
