Jane Mallory Birkin je bila potomka aristokratske družine Birkin, ki je v 19. stoletju obogatela s prodajo čipk oziroma zaves, njen ded sir Thomas Birkin pa je bil direktor severnih angleških železnic. Medtem ko je bila njena mati Judy Campbell prav tako igralka, ki je zaslovela s popevko. »A Nightingale Sang in Berkeley Square« se ji reče. Njen oče je bil David Birkin, heroj druge svetovne vojne, zadolžen za konspirativne prevoze agentov med Anglijo in Francijo čez Rokavski preliv, ljubezen do Francije in do vsega francoskega pa je menda prevzela po njem.
Elegantnih 170 centimetrov visoka Birkinova je bila kot najstnica del londonske popkulturne elite. Njen brat Andrew je sodeloval z The Beatles pri filmu Magical Mystery Tour film in bil fotograf, ki je med drugim tako fotografiral kot intervjuval edinega preživelega prvokategorijskega nacista Alberta Speera, potem ko so ga leta 1966 izpustili iz zapora in je bil veliko v Londonu, ker si je tam omislil ljubico. Pri 17 letih se je Birkinova poročila s 15 let starejšim Johnom Barryjem, aranžerjem in soavtorjem glasbe za vse filme o Jamesu Bondu med letoma 1963 in 1987. Po treh letih oziroma leta 1968 sta se ločila. Že pred tem je odigrala nekaj epizodnih filmskih vlog, med drugim tudi v filmu Povečava iz leta 1966. Birkinova in njena vrstnica Gillian Hills sta film začinili z golimi prizori. V primerjavi z današnjimi standardi je bilo njune golote kvečjemu za preblisk, a pisalo se je leto 1966 in vsak tovrsten preblisk je bil proslavljen kot korak onkraj. Film je na festivalu v Cannesu dobil prvo nagrado.
Najbolj ljubka pesmica stoletja
Po Povečavi se je Birkinova odpravila snemat v Francijo film Slogan, ki ni bil nič posebnega, je pa spoznala Sergea Gainsbourga. Zaljubila sta se in začela 13-letno razmerje. Gainsbourg, ki je bil od Birkinove starejši 18 let, je imel do tedaj za seboj razmeroma uspešno kariero avtorja zabavne glasbe. Bil je potomec ruskih Judov, ki so v Pariz pribežali po oktobrski revoluciji in komajda preživeli drugo svetovno vojno, pozneje, v časih svetovne slave, pa ga je Speer celo prosil za avtogram. Njegov oče je bil klasični pianist, ki se je preživljal z igranjem po kabarejih, in te veščine se je naučil tudi Gainsbourg, ki je končal umetniško šolo. V času prvega zakona iz leta 1951, ki je trajal sedem let, je poučeval umetnostno vzgojo na podeželski šoli. Ni bil preveč zadovoljen tip. Predvsem je ljubil slikarstvo, za katero pa pri sebi ni čutil dovolj talenta. Njegova prva žena Elisabeth Levitsky je bila slikarka. Tudi v svojo glasbo ni pretirano verjel, dokler pevka Michèle Arnaud, ki je leta 1956 na prvem tekmovanju za evrovizijsko popevko zastopala Luksemburg in s katero je nastopal v travestitskem klubu, ni odkrila, da komponira. Najprej je njegove skladbe začela izvajati ona, a vse do leta 1965 Gainsbourg s svojo glasbo ni naredil želenega preboja. Leta 1963 je prav za Gillian Hill, torej partnerico Jane Birkin iz filma Povečava, napisal duet, potem pa je spet prek luksemburške evrovizijske linije napisal skladbo za francosko pevko France Gall, ki je s skladbo »Poupée de cire, poupée de son« kot zastopnica Luksemburga zmagala na evrovizijskem tekmovanju leta 1965.
Čeprav je Gainsbourg sprva omalovažujoče gledal na ye-ye žanr, so ga rešila prav ye-ye dekleta. Najstnice, ki so z nedolžnimi glaski prepevale lascivne skladbice. Kot je bila skladba Les sucettes ali Lizika, ki jo je Gallova odpela leta 1966, stara 18 let. Pesem o Ani, ki ima rada lizike, z dvoumno vrstico, da ji stopljen sladkor polzi po grlu, kar je namigovalo na oralno spolno zadovoljevanje. Gallova je pozneje izjavljala, da ji dvoumnost ni bila jasna, da se je počutila zlorabljeno in da si dolgo ni upala na ulico in v javnost. Gainsbourg pa je užival v slovesu in izjavljal: »Gre za najbolj ljubko pesmico stoletja.« Umrl je sicer leta 1991, torej bistveno prezgodaj za soočenje z »Ne pomeni ne«, Me Too in sorodnimi gibanji.
»Poj kot majhen deček«
Verižni konzument cigaret gitanes brez filtra, alkohola, hazarder in imetnik stanovanja, v katerem so bile stene oblečene v črn žamet, je bil ženskam ultimativno privlačen. Po dveh že propadlih zakonih je leta 1967 za kratek čas med snemanjem skladbe Harley Davidson ljubimkal z Brigitte Bardot, ki je bila tedaj poročena z nemškim bogatašem in plejbojem Gunterjem Sachsom, sodedičem imperija Opel. Ki se je zato od Bardotove ločil. Pozneje je skladal glasbo in bil intimen tudi s Catherine Denevue, ne nazadnje je bil tudi boter kariere Vanesse Paradis.
A brez globalnega uspeha »Je t'aime … moi non plus« bi verjetno ostal zgolj francoski junak. Inspiracija za skladbo je bila Brigitte Bardot, ki je tudi odpela prvo verzijo iz leta 1967, a so bile govorice o posnetku neposreden povod za ločitev od že tako sumničavega Sachsa, zato posnetek ni prišel v javnost. Sama je pozneje to obžalovala, a leta 1986 so vseeno izdali tudi originalno verzijo. A Bardotova je bila slabša pevka od glasovno sicer prav tako ne posebej razkošne Birkinove. Ta je dobila ponudbo, da odpoje skladbo šele potem, ko jo je Gainsbourg ponujal malodane vsem, kot se je izrazila Mariane Faithfull, ena od pevk, ki ga je zavrnila. »Poj kot majhen deček,« je Birkinovi dal napotek Gainsbourg. Posnetek je izšel v začetku leta 1969 v obliki male plošče, na katero so izdajatelji sami napisali, da skladba ni primerna za mlajše od 21 let. Takoj so se tudi razširile govorice, da je orgazmično žensko vzdihovanje posnetek dejanskega spolnega odnosa, svoje je prispevala ogorčena reakcija Vatikana, kar je Gainsbourga navedlo na izjavo, da je papež njihov najdragocenejši propagandist. V Veliki Britaniji, Braziliji, na Švedskem, v Italiji, Španiji in na Portugalskem je bila na radiu prepovedana, v Franciji pa dovoljena zgolj po 23. uri. A plošča se je vseeno odlično prodajala in navkljub radijski prepovedi segla po vrhovih lestvic, vključno z Anglijo, ki pred njo še ni doživela tujejezičnega prvega mesta na lestvici, Jane Birkin in Serge Gainsbourg pa sta zaslovela globalno.
